Uvod

Skoraj med vsemi vrstami papig se najdejo posamezni predstavniki, ki znajo ponavljati vsaj eno besedo iz kakšnega človeškega jezika, s katerim so v stiku. Nekatere ptice znajo eno ali več posameznih besed, npr. svoje ime ali pozdrav, drugi pa poznajo mnogo besed, pa tudi fraze in daljše stavke. Mnoge ptice uporabljajo človeško govorico tako, da ustrezne besede ali fraze vežejo z ustreznimi predmeti ali   situacijami ter izražajo svoj odnos do njih, denimo željo. V naravi se ptice sporazumevajo med seboj predvsem s petjem. Obsežen opis in razlago tega pojava ter mehanizmov, ki omogočajo, da nekatere ptice lahko oponašajo človeški govor, lahko poiščete na teh straneh in tu. Papige niso edina vrsta ptic, ki govori. Po sposobnosti oponašanja človeškega govora so znani tudi indijski kosi (beo) in vrsta drugih ptic, kot so krokarji, srake, drozgi, škorci. Upoštevati moramo, da so ocene govornih sposobnosti določenih vrst ptic le približne.

V literaturi včasih najdemo določeno  vrsto pri nekem avtorju našteto med najboljšimi govorci, pri drugem avtorju pa med najslabšimi, denimo veliki rumenočopasti kakadu. Za to sta dva razloga. V vsaki vrsti najdemo posamezne ptice, ki so nadarjene za govor in takšne, ki niso, zato ostajajo te ocene povečini stvar osebnih izkušenj posameznih avtorjev in njim dostopnih podatkov. Druga težava pa je v tem, da ocena, kaj pomeni, da je papiga dober govorec, ostaja stvar subjektivne presoje. Je dober govorec tak, ki uporablja sto, petsto, petdeset, petnajst besed? To je odvisno od tega, ali jo primerjamo z najboljšimi znanimi govorečimi papigami na svetu ali morda z ostalimi nam znanimi papigami iste vrste ali morda primerjamo s predstavniki drugih vrst znotraj iste družine, ali pa s kakšno manj govorečo posamezno papigo druge vrste ali iz druge družine, s katero smo imeli opravka v preteklosti. Tega podatka nam avtorji praviloma ne posredujejo. Dostikrat za slabše govorce veljajo manj znane vrste. Seveda je po eni strani merilo, da je vrsta postala znana in veliko zastopana to, da so se proslavile posamezne dobro govoreče ptice, vendar so tudi drugi dejavniki, npr. dostopnost na tržišču. Pri manj popularnih vrstah so trditve bolj nezanesljive. Morda mislimo, da neka vrsta ne govori, ker se redko goji v hiši, v neposrednem stiku z ljudmi. Nekatere ptice nikoli ne spregovorijo ne glede na to, kako nadarjena za govorjenje je  njihova vrsta nasplošno. Papig nimamo v domovih le zaradi tega, ker govorijo. Nekatere vrste so cenjene zaradi tega, ker se nam zdijo lepe, ker pojejo/žvižgajo, ker so zabavne in ker občudujemo njihovo inteligenco, ki se kaže v reševanju različnih nalog in problemov. Če ptica, ki jo imamo doma, kljub našemu trudu ne govori, bomo morda razočarani, vendar se z njim še zmeraj lahko sporazumevamo na druge načine. Tako ptico, ki kaže nagnjenje do govorjenja, pa je smiselno k temu spodbujati. Ptica, ki komunicira z okolico, se v tem njemu tujem okolju mnogo bolje počuti. Lažje si zagotovi pozornost in določeno mero spoštovanja, bolje je, če lahko prosi za predmet, ki si ga želi ...

Eksotične ptice smo iz razlogov, ki so se nam zdeli dovolj upravičeni, odpeljali iz njihovega naravnega okolja in jih podvrgli procesu udomačitve. V zameno jim lahko ponudimo svoj čas in potrpljenje, da tiste, ki to želijo, naučimo komunicirati s človekom. Še nedavno so mislili, da učenje govorjenja pomeni dovolj pogosto ponoviti neko besedo. Danes vemo, da to še zdaleč ni vse. Mnoge ptice, ki govorijo v kontekstu, so dokazale, da so zmožni prave komunikacije z ljudmi, ne le oponašanja brez razumevanja. V zadnjih letih smo se mnogo naučili o psihi papig in o njihovem vedenju v divjini. Bolje razumemo njihovo vedenje kot pred desetletjem ali dvema, mnogo več vemo o njihovih kognitivnih sposobnostih. Na podlagi tega so se razvile nove tehnike učenja govora, bolje pa tudi razumemo mehanizme delovanja starih tehnik.

Papige

Za najboljšega govorca med papigami velja afriška siva papiga ali sivi žako, sledi mu amazonka, kot svetovni rekorder v besedišču pa je znan samček navadne skobčevke (gl. spodaj). Večje vrste ptic imajo praviloma bolj razločno izgovorjavo kot manjše.

Povezave:
(Opomba: Velika večina literature in virov, ki so dostopni na spletu, je žal v angleščini, nekaj tudi v nemščini in ostalih večjih jezikih. Našla sem le malo virov, ki bi se nanašali na ptice, govoreče v slovanskih jezikih.) 
Parrotchronicles. Primeri govorečih papig.
Ezra, the office parrot. Povezave na strani govorečih papig.

Afriška siva papiga ali sivi žako (jako)

V ujetništvu srečamo predvsem dve podvrsti sive papige, večjo (kongo) in manjšo (liberijski oziroma timneh). Obstaja tudi tretja podvrsta, to je otoška siva papiga.  Dolgo časa je veljalo,  da ima podvrsta kongo boljše govorne sposobnosti, v zadnjem času, ko narašča število liberijskih sivih papig kot hišnih ljubljenčkov, pa se je pokazalo, da le-ti v ničemer ne zaostajajo za svojimi večjimi sorodniki. Večina sivih papig govori vsaj nekaj besed, mnoge imajo sorazmerno velik besedni zaklad, znani pa so tudi izjemni posamezniki. V imitiranju glasu nimajo tekmeca med pticami, saj lahko človeški glas oponašajo tako natančno, da zveni identično izvirniku. Isto velja za oponašanje drugih zvokov – hišni zvonec, telefon, pisk igračk, lajanje psa itd.

Povezave:
Einstein, televizijska zvezda (več o njem tukaj)
N'kisi govori angleško in naj bi pravilno uporabljal tudi različne slovnične čase in tvoril nove besede s sestavljanjem tistih, ki jih že pozna (več tukaj) 
Oskar govori češko (več tukaj)

Podrsta  timneh oziroma mali žako ne zaostaja za velikim.
Več o sivih žakojih: Africangreys.com in  It's a grey's world.

Amazonka

Za zelo dobre govorce veljajo tudi amazonke.  Med temi se v različnih virih omenjajo talentirani predstavniki podvrst velika rumenoglava amazonka, modročela amazonka, rumenovrata in rdečečela amazonka, katerih glasovi so tudi najbolj podobni človeškim. Dobro govorijo tudi panamske amazonke.  Amazonke imajo posebej rade glasbo. Pogosto se naučijo celih pesmi z besedili in melodijo.

http://petstockroom.com/get_item_25487_large-abacus-bird-toy-game.htm

Povezave:
Up at six. Na tej strani o amazonkah  so naštete podvrste s telesnimi in značajskimi lastnostmi ter opisom  sposobnosti govorjenja. 
Spatz, rumenočela amazonka, govori.
Rumenočela amazonka  poje in govori.
Chilipepper, rdečečela, govori.
Coco, oranžnoperuta, govori in žvižga.   
Amazonka govori poljsko.

Skobčevka

Samci skobčevk lahko osvojijo obsežen  besedni zaklad. Najboljši ptičji govorec na svetu do danes ostaja angleško govoreča skobčevka Puck, katerega besedišče je preštela komisija Guinessove knjige rekordov in je obsegalo 1728 besed. Izgovorjava skobčevk je manj razločna, kar ni presenetljivo glede na majhnost ptice.

Na forumu o papigah je “Unika�? naštela tele besede, ki jih zna njena skobčevka Kivi: »kje je Kivi, Kivči, Kivči mivči, Kivi revček, kje je pa Petra, kje je dedi, dedi pršu, se je treba učit, kje je jajček pa jabuček, ja kaj je zdej, Kje je Boštjan, Boštjanček, kje je Andraž, kje je Biba, Bibika, gre spančkat, papica, Kivi bošček, ja ja, o Marija, kje je-tuki.«

Dodaja: »Spregovoril je približno pri 4 mesecih (zdaj je star skoraj 4 leta). In od takrat naprej se uči besed kot zmešan. Res ne vem ali imam res tako talentiranega papagaja ali kaj. Iz izvirnih besed je nekako uspel ustvariti pomanjševalnice, sej verjetno nas je pač kdaj slišal reči katero tako besedo, ampak si jo je hitro zapomnil.«

Povezave:
Puck,  svetovni rekorder v številu besed, ki jih je poznal  (angleško).
Victor, še ena izjemna skobčevka.
Betty je dokazala, da lahko odlično govorijo tudi samičke skobčevk. Betty se je govoriti naučila od samčka Victorja.
Thistle, še en primer nadarjene skobčevke.
Jaka je govoril slovensko.
Gabo iz Slovaške
Bruno Čebulj. Gojitelj in razstavljalec razstavnih skobčevk.
Budgieresearch, stran o govorjenju skobčevk. Neznanstven pristop odtehta veliko število posnetkov in podatkov.

Ara

Are so raznovrstna skupina papig.  Glede govornih sposobnosti je cenjena večina vrst, izpostavljajo se zelenoperuta ara (ara chloroptera), škrlatna ara oz. arakanga (ara macao) rumenoprsa ara (ara ararauna), ara severa, ara nobilis (angleško tudi hahn's macaw), rdečečela ara, vojaška ara. Govorijo  tudi ostale are, tako hiacintna ara, zlatovrata ara (večina predstavnikov te vrste zna izgovoriti kakšno besedo), ara nobilis, ara manilata oziroma rdečetrebuha.

Are imajo pogosto bolj vreščeče glasove kot sivi žakoji in amazonke (to ne velja za nobilis in severo), predvsem manjše are govorijo bolj nerazločno, a še zmeraj bolj razumljivo kot nekatere druge vrste papig.

Povezave:
Birdsnways – pregled vrst ar in opis njihovih govornih sposobnosti.
Mac, zelenokrila ara.
Coco, rumenoprsa ara (> Videos > Sprachtalente).
Goliath, hiacintna ara (> Download).
Clifford, rumenovrata ara (kliknite na sliko).
Upatsix, stran lastnikov in ljubiteljev ar z mnogimi uporabnimi podatki.

Eklektus

Eklektusi (slovensko tudi žlahtna papiga, plemenita papiga) so lahko zelo dobri govorci. Imajo prijeten in dovolj razločen glas. Nekateri posamezniki imajo bogat besedni zaklad. Znano je, da imajo sposobnost govorjenja v kontekstu.

Povezave:
Sara Lee, Vosmaeri eklektus.
Buddy, Salomon eklektus
Stran o eklektusih in papigah nasplošno: Land of Vos.

Aleksander. Papige iz družine Psittacula

V družino Psittacula sodi 12 vrst papig, med temi so najbolj znani veliki in mali aleksander, slivoglava papiga in brkata papiga.  Imajo bolj razločen glas kot meniške papige. Govorijo tako samice kot samci. Lahko osvojijo obsežen besedni zaklad (na spletu zasledimo trditev, da posamezniki osvojijo do 250 besed).

V tej družini je precej zmede okrog poimenovanj, zato ni jasno, na katero podvrsto se nananaša trditev, da lahko posamezniki znajo do 250 besed – na velikega ali na malega aleksandra. Zmedo še povečuje ime indijska ovratniška papiga (angleško Indian ringneck), kar je po nekaterih virih drugo ime za enega od obeh aleksandrov,  ponavadi za malega, po drugih pa posebna podvrsta (slovensko tudi sivoglava papiga). Vse omenjene podvrste so lahko solidni ali dobri govorci.

Na forumu o papigah je “Neja�? napisala:

»Jaz imam malega aleksandra že eno leto in sem ful zadovoljna. Res je mogoče malo trmast, ampak tako kot pri vseh papigah je potrebno veliko truda pri dresuri in udomačitvi. Meni osebno je po karakterju zelo dobra papiga, ker mi je všeč da je radoveden in se hoče učiti novih stvari(samo ko to njemu paše). Govori že kar nekaj stavkov. Tako, da če bi se mogla še enkrat odločiti kaj bi imela bi bil to zagotovo aleksander.«

Povezave:
Archimedes, posnetki govora.
Psittacula World.

Lori

Obstaja trinajst rodov te družine, ki se deli v dve vrsti, na lorije in lorikete. Kot dober govorec je cenjen žlobudravi lori. Pri nas je najbolje dostopen mavrični (tudi bleščeči) lori, ki je tudi potencialno dober govorec. Večje vrste so po Golobu bolj inteligentne od manjših.

Po tem viru odlično govori črnoglavi lori Lorius lory.

Povezave:
Biki  (> Hear Biki speak).
Birds'n'ways pregled vrst (loriket).

Kakadu

Kot relativno dobri govorci se v dostopni literaturi izpostavljajo veliki rumenočopi,  inkovski (Cacatua leadbeateri, ang. Major Mitchell's), moluški, golooki oz. mali modrooki beli kakadu, črni oz. vranji kakadu  (Calyptorhynchus funereus) in galah oz. rožnati kakadu (Eolophus roseicapillus). Najbolj razločne glasove imata praviloma golooki in triton kakadu.

Po nekaterih virih (denimo tu) naj bi bili med predstavniki manjših vrst kakadujev boljši govorci od večjih.

Povezave:
Thor, rumenočopi kakadu  (več tu).
Max, moluški kakadu.
Buster, galah kakadu.

Nimfa

Nimfe so pri nas verjetno druge najbolj pogoste domače papige, takoj za skobčevkami. Trditev, da so podvrsta kakadujev, je zastarela. Nimfe se lahko naučijo nekaj besed in fraz, pa tudi mnogo melodij. Govorijo pretežno samčki,  govoreče samičke nimf pa so izjemno redke, čeprav obstajajo.
 

http://www.parrotsandprops.com/Products.asp

Povezave:
Spike, nimfa, reče »Hi Spike! Pretty bird.« (več tu).

Senegalska papiga in druge iz družine Poicephalus

Senegalske papige so znane po svoji »veliki osebnosti«, neustrašnosti, zabavnosti in po relativno razločnem glasu glede na velikost. Posamezniki lahko osvojijo relativno veliko besedišče.

V skupino Poicephalus sodijo še kapa papige in Poicephalus rufiventris (rdečetrebuha papiga, ang. red-bellied), ki so tudi znane po dobrih govornih sposobnostih, ter rjavoglava papiga, majerjeva  in kongo (jardine), ki v nasprotju z ostalimi te vrste ne veljajo za talentirane govorce. Sem sodijo še nekatere druge vrste, v ujetništvu skoraj neznane. Kaže, da pri vseh bolj znanih vrstah te družine bolje govorijo samci. Papiga iz družine Poicephalus, ki ni bila udomačena kot mladič, se najbrž nikoli ne bo navadila na človeka, zato je manj verjetno, da bo govorila.

Povezave:
Murphy, senegalska papiga: dva primera govora.
Iago, senegalska papiga, govori nizozemsko, trije primeri govora (> My movies; na koncu). 
Tori, kapa papiga, ima zelo velik besedni zaklad.
Thor, kapa papiga (> Cape pictures > Videos of Thor).
Poicephalus parrots. Pregled papig te družine z opisom.
African Parrot Society homepage.  Še en dober pregled.

Meniška papiga

Meniške papige se odlikujejo po velikem odstotku govorcev med vsemi predstavniki te vrste. Nekatere so odlični govorci, osvojijo lahko obsežno besedišče in kažejo razumevanje povedanega (govorjenje v kontekstu), imajo pa manj razločne glasove kot velike papige.

Povezave:
Corkey  poje.
Na tem posnetku meniška papiga poje: »I'm a little Quaker, green and stout. Open up my cage and let me out. Better pick me up or else I'll squawk. Rub my tummy and then I'll talk«.
Po tej raziskavi med 65 meniškimi papigami le 6 ni govorilo nobene besede, dve od tega sta bili stari manj kot eno leto, torej je možnost, da se bosta še naučili.

Vasa papiga

Lastniki teh papig (Coracopsis vasa vasa in Coracopsis vasa) zelo pohvalijo njihovo inteligenco in talent za govorjenje, tudi v kontekstu. Nekatere imajo zelo obsežno besedišče, poznajo cele stavke, tudi take, ki so jih slišali le enkrat ali dvakrat. Pohvalijo jih kot zelo živahne, zabavne papige. Opozarjajo pa, da precej kričijo.

Povezava:
Old world aviaries – stran o vasa papigah.

Ostale vrste papig

Papige iz družine klinastorepih papig (Aratingidae) ponavadi ne veljajo za posebej talentirane za govor, vendar se v večini podvrst najdejo govoreči posamezniki, nekateri so celo zelo dobri govorci. Tiste papige, ki govorijo, imajo precej razločne glasove.

Gre za veliko družino, nekoliko podobno aram, le da so manjše od velikih ar. V angleščini se ta družina imenuje conures. Deli se na večji podvrsti aratingae in pyrrhurae, kar bo slovensko verjetno pirhura, ter še na nekatere druge z manj predstavniki – patagonska papiga in nandaj predstavljata po eno podvrsto kot edina predstavnika. (Patagonskih papig ne uvrščajo vsi avtorji med klinastorepe papige, tako npr. Golob.) Podvrsta aratinga velja za boljše govorce kot podvrsta pirhura.

Povezava:

Kiko, modroglava aratinga, govori francosko.

Njihove govorne sposobnosti zgovorno prikaže anketa med lastniki različnih vrst klinastorepih papig. Najboljše govorne sposobnosti je po tej anketi pokazala samička vrste zelenovrata pirhura, ki pozna več kot 70 besed. Za relativno dobre govorce veljajo tudi modrorama aratinga (Aratinga acuticaudata, ang. Blue-crown), oranžnočela aratinga, rjavoprsa pirhura, govori tudi jendaja (aratinga jendaj).

Jendaje ponavadi ne govorijo. Tudi tiste, ki znajo kakšno besedo, jo redko uporabljajo. Obstajajo izjeme: na forumu o papigah je lastnica jendaje napisala:  »Konec aprila smo /.../  kupili aratingo jendaj. Ptiček je enkraten, v tem dobrem mesecu je začel že klicati svoje ime.«

Znane so sončne aratinge, ki  govorijo nekaj besed. Po nekaterih virih se mnoge sončne aratinge naučijo kakšno besedo, imajo pa zelo nerazločne glasove.

Nekoliko govorijo tudi naslednje vrste papig: baraband ali gizdava papiga (na forumu o papigah je  “irena�? o svojem barabandu napisala: »govori kar nekaj besed, najraje a te na gobec in zelo rad poudarja, da je priden«), kraljeva papiga, oranžnoperuta papiga (Brotogeris Pyrrhopterus, ang. Grey-cheeked parakeet),  in kakariki (za hišne ljubljenčke se bolj priporočajo samčki, ker samičke slabše govorijo in ker nenehno ležejo jajca) . Nobena od teh vrst posebej ne izstopa po talentu za govorjenje, razen posameznih predstavnikov. Upoštevati pa moramo, da so te vrste manj popularne, zato so ti podatki nepopolni.

Povezava:

Kiwi, posnetki govorečega kakarikija (gl. Click the links to hear Kiwi's voice).

Papige iz družine Polytelis znajo kakšno besedo, predvsem samci. V to družino sodijo aleksandrova papiga (Polytelis alexandrae, tudi Princess's Parrot, Queen Alexandra Parrot) in regentova papiga. Podobno velja za kraljevo papigo (Alisterus scapularis) in lišpavo papigo (Deroptyus accipitrinus, ang. hawk-headed).

Tu in tam zna nekaj besed tudi kakšen pionites in pionus, vendar se ne morejo pohvaliti z velikim talentom niti z razločnim glasom. Glasovi pionitesov se primerjajo z glasovi skobčevk.

V literaturi se ponavlja mnenje, da agapornisi ne govorijo, znane pa so izjeme – ne le v angleško govorečem svetu, ampak tudi pri nas. Po navedbah lastnikov na forumu o papigah govoreči agapornisi niso tako redki:

“Vesna�? pravi o svojem samčku črnoglavega agapornisa (Agapornis personatus): 

»Star bo 5 mesecev, in sedaj že govori čiv čiv, in pa sicer bolj nerazločno svoje ime. Sem mu pa nekajkrat predvajala sivega jakoja ki je pri linkih pod dresuro in je od tam "pobral" kar nekaj "zvokov", npr oponašanje rakete, žvižganje ko jako pokliče psa in podobno.«

“matej grum�?  piše:

»Pred leti sem imel samico a. roseicolis, lutino barve, ki je nenehno ponavljala svoje ime Piki. Ko je prvič imela mlade in ko so se ti začeli oglašati, so prav tako kot samica, vsi ponavljali ime Piki. Tako sem imel neko obdobje v svoji preletalnici kar nekaj papig, ki so izgovarjale to besedo in sicer popolnoma razločno, ter svoje znanje prenašale na potomce. Še sedaj včasih kaka ptica izgovori to besedo, čeprav je Piki pokojna že precej let.«

In še:

»Drug primer mi je opisala neka gospa, ki je pri meni kupila mladiča a. personata. Ptica je bila zelo iznajdljiva, saj je nenehno uhajala iz kletke in po besedah lastnice je izgovarjala več kot petnajst besed. Vsekakor se tak rezultat doseže le z nenehnim ukvarjanjem z mlado ptico, pa še to je bolj izjema kot pravilo.«

Povezava:

Pika, agapornis, ki izgovori svoje ime.

Ploskorepe papige (Platycercus), kamor spadajo rozele, penante, Stanleyeva in in Brownova papiga, povečini ne govorijo. Dostikrat se srečamo s trditvijo, da  rozele nikoli ne govorijo, vendar so tudi izjeme: na forumu Papugi je “acanthia�?, lastnica rozele napisala, da njena rozela zna izgovoriti svoje ime, kuki.

Travniške papige (srednje ali manjše vrste avstralskih papig, npr. pojoče, burki, sijoče papige itd.) so edine med znanimi vrstami papig, za katere mi ni uspelo najti nobenega govorečega predstavnika.

Ostale ptice
Papige niso edini ptice, ki znajo oponašati človeški govor.

Opozorilo: razen sive vrane, srake in šoje so pri nas vse v Sloveniji prostoživeče ptice iz rodu Passeriformes (pevci) zavarovane (gl. Uradni list).

1.Ptice iz družine Sturnidae (škorci)

Indijski kos (tudi beo, veliki beo) se lahko nauči več sto besed in fraz, zato se po obsegu besedišča te ptice lahko kosajo s sivimi žakoji. Imajo razločen glas. Kaže pa, da jezik le izjemoma uporabljajo v kontekstu, da torej manj razumejo povedano (v nasprotju s tem, kar se lahko pokaže za sive žakoje) in predvsem ponavljajo slišano. Iz tega sklepajo, da niso tako inteligentni kot nekatere večje papige. Prvi znani zapis o izjemnih imitativnih sposobnostih te ptice je iz 1664, iz Anglije (avtor: Samuel Pepys). 

Povezave:
Pogovor z indijskim kosom na strani o Virginii Belmont (>TV (Mynah bird)).
Holly, samička indijskega kosa.
Waldo, indijski kos. Na tem posnetku vidimo, da ptica v komunikaciji z moškim predvsem ponavlja.

Škorec

Škorec lahko zelo dobro govori ter poje in žvižga. Kaže, da lahko govori tudi v kontekstu, npr. nek škorec reče »adijo«, ko sliši, da se odpelje avto. Drug škorec uporablja določeno besedo (worm = »črv«) vsakič, ko lastnik odpre vrata hladilnika.

Povezava:
Techno in Wee Woo, govoreča škorca.

2. Ptice iz družine Corvidae

Sraka. Avtorica tega članka sem imela v osemdesetih letih priložnost slišati govorečo srako pri gojitelju v Rimskih Toplicah. Govorila je »Jaka« in »baraba«.

Krokar. Govoreči krokarji so znani iz književnosti. Na voljo imam en konkreten podatek: romunski sorodniki mojega znanca so imeli krokarja, ki je po njegovem pripovedovanju znal okrog 40 besed.

Vrana. Na forumu o papigah  je “mojca�? napisala: »Starejši gospod, strasten lovec, je imel vrano, ki je rekla "pir".«  Imajo razločen glas.

V isto družino sodita tudi šoja in kavka.

Povezave:
Shades-of-night.  Posnetki naravnega oglašanja ptic te družine.
Oglašanje vrane v pogovoru z moškim.
Udomačen krokar (ne govori).
Več o krokarjih na strani John Shepler.

3. Predstavniki ostalih vrst

Evropski kos. Podatek s foruma o papigah: “papagajka�? je napisala: »jaz sem slišala za kosa ki je znal govorit«.

Ameriški kos oponašalec. Že ime te ptice (angleško mockingbird)  pove, da je dobra imitatorka. Znano je, da poleg petja ostalih ptic oponaša tudi mijavkanje hiših mačkov ipd.

Zabeleženi so  izjemno redki primeri govorečih ščinkavcev  in kanarčkov. Nek ruski kanarček je znal celo več besed.

Povezave:
Talking finches are not that uncommon. Govoreči ščinkavci niso tako redki.
Speech imitations of birds. Ruska raziskava govorečih ptic, ki je vključevala škorca in kanarčka.

Izbor prave ptice

Najstarejša znana poročila o govorečih pticah izhajajo iz Indije. Najverjetneje so govorjenja učili aleksandre in druge papige iz družine psittacula.

Poročila iz starega veka pričajo, da so v Evropi govoreče ptice poznali in cenili že stari Rimljani, ki so udomačevali srake, kavke, krokarje, šoje, škorce in tudi papige. Evropejci so v srednjem veku udomačevali ptice iz družine Corvidae.  Vse do današnjega časa so znani govoreči predstavniki avtohtonih ptičjih vrst v Evropi, za slovensko področje nam tako govorečo ptico predstavi povest Lukec in njegov škorec.

V novem veku, ko so se začela daljša potovanja v druge konce sveta, so popotniki s teh potovanj prinašali tudi ptice, ki so jih najprej cenili zaradi pisanih barv, kasneje pa tudi zaradi njihove sposobnosti oponašanja človeškega govora, kar so sicer že dolgo prej vedeli na področjih, kjer so te ptice živele prvotno. Okrog 16. stoletja se je začel uvoz papig v Evropo, ki se ni končal do danes kljub temu, da so mnoge vrste že močno ogrožene zaradi lova nanje, nekatere pa so že izumrle. Nekje v 18. stoletju so se pojavili prvi gojitelji papig. Primer:  prvi znani par sivih žakojev, ki se je v Evropi razmnožil v ujetništvu, je imel francoski gojitelj (1799), v Angliji so imeli prve mladičke v ujetništvu leta 1843, v Nemčiji leta 1900.

Fascinacija nad govorečimi pticami je prastara. Živa igrača, ki se z nami pogovarja in nas zabava – mnogi smo si rekli: »Jaz bi tudi to imela«. Povečini se zavedamo, da je v učenje govora potrebno vložiti ure in ure dela in smo na to pripravljeni. Kljub temu pa se moramo vprašati, ali so naša pričakovanja realna in kaj se bo zgodilo, če ptica ne bo izpolnil naših pričakovanj. Ste gledali film o govoreči papigi Paulie? Najbrž veste, da nobena resnična ptica ni sposoben takšne vrste komuniciranja?

Einstein, Victor in drugi so izjeme, katerih lastniki so imeli ne le mnogo časa in volje, temveč tudi srečo, da so naleteli na papige s talentom. Na internetu boste težko našli zgodbe mnogih lastnikov, ki so porabili ogromno časa in energije, da bi svojo ptico naučili govoriti, pa niso dosegli prav nobenega rezultata razen tega, da se je zaradi intenzivnega ukvarjanja okrepila njihova vez s ptico.

Življenje s pticami ima tudi temne plati. Repertoar povprečne govoreče ptice obsega po grobi oceni kakšnih deset besed. Sive papige živijo do sedemdeset let, are lahko čez sto, najstarejša znana skobčevka je poginila stara 29 let in dva meseca. Papiga, ki cele dneve ponavlja enih in istih deset besed ... se vam bo čez trideset let zdela enako prisrčna?

Nekatere papige imajo obdobja, ko ne govorijo, potem pa spet začnejo. Nekatere z leti  pozabljajo že naučeno, govorijo zmeraj bolj nerazločno ali pa sploh nehajo govoriti.

Papiga je izrazito jatna žival. V naravi nikoli ni sama. Zanjo je situacija, ko mora biti cele ure zaprta v kletko in sama, nekaj izjemno nenavadnega in zoprnega. Zaradi samote se pojavijo težave, predvsem puljenje perja. V domačih pogojih ji boste morali nadomeščati jato. Če mislite, da ne boste dovolj doma, je fer do ptice, da kupite par. Seveda pa je v tem primeru verjetnost, da bo kateri od njiju govoril, mnogo manjša.

In še najbolj neprijetno vprašanje: Kaj bo, če naša ptica ne bo govorila? To možnost moramo upoštevati pri izbiri vrste. Katere lastnosti si pri ptici še želimo razen govorjenja? Kaj bomo najteže tolerirali? Kričanje, umazanijo, napadalnost, vsiljivost ali – nasprotno – nezaupljivost?

• Sivi žako, ki ne govori, praviloma ni tako zabaven kot predstavniki številnih drugih vrst, ker je to zadržana, mirna in pogosto nezaupljiva ptica. Poleg tega je draga.

• Nekatere ptice laže prenašajo samoto kot drugi. Praviloma težje prenašajo samoto bolj inteligentne vrste ptic, predvsem sivi žako. Ročno hranjene ptice potrebujejo mnogo več človeške družbe in pozornosti kot naravno hranjene. Če jih bomo zanemarjali, moramo računati s težavami.

• Nekatere ptice veljajo za bolj zahtevne. Kakaduji, predvsem moluški, so znani po tem, da si želijo zelo veliko pozornosti lastnika, ki jo znajo izsiliti z glasnim kričanjem.

• Boste laže prenesli dvakrat po pol ure na dan glasnega kričanja ali nenehno čivkanje? Za nekatere od govorečih vrst je znano, da imajo (vsaj nekateri posamezniki) neprijetne, izjemno močne glasove in neznosno kričijo (nekatere are, kakaduji), drugi so manj glasni, a po pripovedovanju lastikov nikoli ne utihnejo (indijski kos, meniška papiga, nekateri agapornisi). Papige vstajajo ob zori – ne vi ne vaši sosedje ne boste več potrebovali budilke. Odprite tole stran in poslušajte.

• Se vam zdi, da papige ne boste razumeli, če bo govorila nerazločno? Razločne glasove imajo predvsem sivi žakoji in amazonke. Skobčevka, ki je lahko izjemen govorec, ima glas, ki ga težko razumemo, če nismo navajeni.

• Bi se s ptico radi postavili pred drugimi ljudmi? Na tekmah iz govorjenja, kakršne npr. v Angliji organizira The Parrot Society, se žakoji praviloma ne odrežejo najbolje, saj so do neznanih ljudi nezaupljivi. Mnogo bolje se v tem pogledu obnesejo amazonke, skobčevke, nadalje aleksandri, kakaduji, predvsem pa indijski kos (podatki s te strani).

• Nekatere ptice radi kljuvajo (amazonke, nekatere are, predvsem severa, buffon in vojaška – to je spet odvisno od značaja posamezne ptice. Nekateri pravijo, da zelenokrila ara kljuva, drugi da ne). 

• Indijski kos in ostale ne-papige imajo drugačno prehrano; zaradi te so njihovi iztrebki bolj tekoči in imajo močnejši vonj. Glede tega izstopajo tudi loriji.

• Če je kdo pri vas doma že na kaj alergičen, je večja možnost, da stik s ptico povzroči alergijo na perje. V takih primerih so slab izbor kakadu (tudi nimfa), sivi žako in celo skobčevka, ki v zrak oddajajo veliko belega prahu. 

• Nekatere ptice se bolje razumejo z ostalimi vrstami ptic kot druge (gl. tu). Are, amazonke, kakaduji in mnoge druge vrste se praviloma dobro razumejo z vsemi vrstami papig. Po drugi strani pa so npr. sivi žakoji, senegalke (in ostali poicephalusi) ter celo agapornisi znani po tem, da ob sebi ne prenesejo drugih papig. Večinoma so afriške papige tiste, ki ne marajo drugih vrst.

• Nekatere vrste ptic so naredijo več škode kot druge. Veliki aleksander slovi po močnem kljunu in nagnjenju do glodanja pohištva, okenskih okvirov ali lastne kletke. Tudi kakaduji, predvsem večje vrste, ne zaostajajo za aleksandrom.

• Cena. Večja ptica je dražja in potrebuje večjo, torej dražjo, kletko in več (drage) hrane. Večji kljun uniči več (dragih) igrač. Boste rekli: »Toliko smo plačali zanjo, zdaj pa ne govori«?

Če se bo pokazalo, da naša ptica ni nadarjena za govor, nam bo morda žal, da nismo kupili vrste, ki je znana po drugih prijetnih značilnostih. Preden se odločimo za nakup določene papige, pretehtajmo vse lastnosti vrste, ne le (potencialno) sposobnost govora.

Povezave:
Do you really want a parrot? Si res želite papigo?
Tule si oglejte, kaj se lahko zgodi s pticami, za katere njihovi lastniki ne skrbijo primerno, ali pa so preprosto nesrečni.
Selecting a pet bird. Izbira ptice kot hišnega ljubljenčka.
Pet Parrots - A Complete Beginners Guide. Še ena stran za pomoč pri izboru papige.
Paulie, govoreča papiga, mladinski film. Tovrstni filmi naredijo ravno toliko škode kot koristi, ker dobijo mnogi ljudje neustrezne predstave o možnostih komunikacije z živaljo. Preberite si tudi komentar.

Bo moja ptica govorila?

Kateri dejavniki vplivajo na to, ali bo ptica govorila?

Vrsta. Nekatere vrste so  v splošnem bolj talentirane za govorjenje kot druge. Izbiri prave vrste smo posvetili prvi razdelek.

Spol. Samičke skobčevk in nimf praviloma naj ne bi govorile. Pri drugih vrstah velja, da so samci v povprečju boljši govorci, vendar obstajajo tudi številne odlično govoreče samičke najrazličnejših vrst. Pri vrstah, kjer razlike med spoloma postanejo vidne pri odraslih, stojimo pred dilemo, ali kupiti mladička, ki ga bomo laže naučili govoriti, ali počakati, da bo dovolj velik, da bomo lahko določili spol.

Talent posameznika. Ta igra zelo veliko vlogo. Do neke mere je zagotovilo, da bo ptica res govorila je, če ob nakupu že govori. Vendar to ni tudi zagotovilo, da se bo še kaj naučila. Npr. za amazonke (zaenkrat) menijo, da se po določenem času (nekje po sedmem letu) ne učijo več novih besed oz. le na račun tistih, ki so jih že znale.

Znani so tudi primeri, ko je govoreča papiga po prihodu v nov dom nehala govoriti.

Kako bomo ugotovili, ali ima ptica potencial za govorjenje? Če imamo možnost izbirati med več pticami, ima več možnosti za govor tista, ki kaže na večjo željo po spoznavanju okolice, ni plašna.

Zanimivo je opažanje iz knjige Guide to a well-behaved parrot: ptica, ki pogosto oža zenice, je bolj zvedava, bolj opazuje okolje in ima več možnosti, da bo govorila. To velja za sproščeno ptico – v nasprotnem primeru je ožanje zenic lahko znak strahu in agresije.

Ptica, ki se že kot mladič bolj oglaša – spušča različne glasove, žlobudra, čivka in posluša, ko ljudje govorijo, ima več možnosti, da bo govorila.

Po navedbah v knjigi Teaching Your Bird to Talk študije sivih žakojev kažejo na to, da naj bi bile ptice, ki bolj uporabljajo desno nogo za prijemanje predmetov, nekoliko boljši govorci kot tiste, ki uporabljajo levo nogo. To je tako kot pri ljudeh povezano s tem, katero polovico možganov posameznik bolj uporablja.

Starost. Splošno velja, da večje ptice (ki imajo tudi daljšo življenjsko dobo) začnejo govoriti nekoliko pozneje kot manjše. Skobčevka bo morda spregovorila prve besede že pri treh mesecih, sivi žako in ostale večje papige pa verjetno okrog enega leta. Tudi tu ni jasnih pravil. Indijski kos začne govoriti že zgodaj, v starosti nekaj mesecev, vrana šele približno pri enem letu. Največ je odvisno od posamezne ptice.

Če  začnemo z učenjem pri starejši ptici, ki še ne govori, so možnosti, da bomo uspešni, nekaj manjše. To ne pomeni, da tako učenje ni mogoče. Znani so primeri, ko je učenje odrasle ptice dalo dobre rezultate. Dostikrat je to povezano s selitvijo k novim lastnikom v bolj stimulativno okolje. Odrasla ptica iz trgovine se morda nikoli ne bo dovolj navadila na bližino ljudi, da bi čutila željo po komuniciranju z njimi, morda pa bo selitev v novo okolje in med nove ljudi delovala pozitivno.

“Jakica�? je na forumu o papigah opisala svojo izkušnjo:

»Tudi našega jakoja smo kupili v trgovini. /.../ Papigo smo ocenili na oko. Malo smo pokomunicirali in laično ugotovili, da ptič ni histeričen. /.../ Papagaj je fantastičen, lepo se je prilagodil, govori 300 na uro.«

Odnos s človekom. Ročno hranjena ptica bo imela zaradi tesnega odnosa s človekom večjo potrebo po komuniciranju z njim, zato je bolj verjetno, da bo govorila. Vendar pred nakupom dobro premislimo, kaj pomeni ročno hranjena ptica.

Ročno in naravno hranjenje se primerja s hranjenjem z aptamilom vs. mamino mleko pri dojenčkih. Umetne mešanice so dobre, o tem ni dvoma. Otrok zraste in mu nič ne manjka. Vendar pa se vsi strinjamo, da je materino mleko boljše tako v času, ko je otrok dojen kot tudi za kasnejši razvoj. Enako kot pri dojenčkih naj bi bile umetno hranjene ptice manj odporne in bolj dovzetne za bolezni.

Ročno hranjena ptica je od samega začetka bolj navezana na nas, bolj ljubeča, s tem pa tudi nekoliko bolj »tečna«. Naravno hranjene ptice so psihično bolj stabilne. Ko se čez nekaj časa naveličamo toliko ukvarjati z njimi, kar se gotovo vsakemu zgodi, bo naravno hranjena ptica to bolje prenesla. Manj ji bo hudo, če bo sama in ne bo tako nadležno prosila za našo pozornost, kadar smo zraven. Pri naravno hranjenih pticah naj bi bilo manj cufanja perja zaradi depresije. Naravno hranjena ptica ne misli, da je človek. Ptičji terapevti opozarjajo, da je mnogo več vedenjskih motenj, kot sta agresivnost in kričanje, med nevzgojenimi oz. napačno vzgojenimi ročno hranjenimi pticami kot med naravno hranjenimi. Te se ne počutijo enakovredne človeku, ampak do njega ohranjajo zdravo mero spoštovanja. Naravno hranjena ptica lahko prav tako postane ljubeča in komunikativna. Tudi slavni Alex je hranjen naravno.

Druga stvar je s pticami, ki so bile ujete v divjini in uvožene k nam, kar se še zmeraj dogaja. Če je bila njena prva izkušnja s človekom povezana s strahom in nasiljem, kot si lahko mislimo, in ima za seboj travmatičen transport, ni le nehumano spodbujati te trgovine s kupovanjem ptic iz divjine, ampak tudi nesmiselno pričakovati, da bo kdaj vzljubila ljudi in se celo hotela pogovarjati z njimi v njihovem lastnem jeziku.

Nakup mlade ročno ali naravno hranjene ptice pri dobrem gojitelju je najboljša pot, da bomo dobili to, kar si želimo. Zavedati pa se moramo, da nam pravega zagotovila, da bo ptica zaupljiva, prijazna in zgovorna ne more dati nihče, niti najboljši gojitelj. Izraze »kvalitetna ptica«, »pravilno vzgojen« ali »vrhunski hišni ljubljenček« je potrebno jemati z veliko mero rezerve in zdrave pameti. Mnogo je odvisno od značaja, ki ga ptica prinese s seboj na svet, še več pa od nas samih.

Zelo pomembno je, kako se ptica počuti v stanovanju in med ljudmi. Kletka naj stoji tam, kjer se največ dogaja (če je to kuhinja, je treba paziti zaradi občutljivih dihal). Ravnajte z njo kot s človekom, pogovarjajte se kot z otrokom, ki ga učite govoriti. Ptica, ki se ob ljudeh dobro počuti, si bo bolj želela interakcije. Čutiti mora, da je del  jate.

Tudi zelo napadalne papige so lahko dobri govorci. Takšne papige se lahko počutijo kot del jate, le da želijo biti njen šef.  Plašne ptice imajo mnogo manj možnosti, da bodo govorili, saj se vas bojijo in se ne počutijo kot del jate. To ne velja za take, ki pač ne marajo, da se jih dotikamo, drugače pa ne kažejo posebnega strahu pred človekom. V primerih resničnega strahu, ko ptica začne panično frfotati in kričati vsakič, ko se približate kletki, je potrebno najprej dvigniti njeno samozavest (gl. spodaj).

Dobro je vedeti, v kakšnem naravnem okolju živijo predstavniki njene vrste in kakšne so njihove navade, da novo okolje čimbolj približamo naravnemu, kolikor se da. Če je v naravnem okolju pogost dež, jo veliko tuširajte itd. Zadovoljna ptica bo rajši komunicirala.

Ena ali več ptic.  Ena ptica bo bolj nagnjena h govorjenju z ljudmi kot če jih je več iste vrste, saj v tem primeru komunicirajo med seboj. Če že imate govorečo ptico in ji pripeljete še eno, je mogoče, da bo prva manj govorila, obstaja pa tudi možnost, da bo učila novo ptico, kar zna. Zabeležen je primer, ko so se govoreči ptičji starši v gnezdu z mladiči pogovarjali v angleščini, govor so torej prenašali na potomce. Z babyfonom so snemali par (kontekst je nejasen; kaže, da gre za senegalki), kako se pogovarjata z mladiči: »Živjo, ljubica«, »A je dobro?«, »Bi jedla?«, »Moja moja«.

Družba papig drugih vrst naj ne bi bila moteč dejavnik pri učenju govora. Nasprotno; dostikrat se učijo druga od druge.

Pravilna prehrana. Ta pri govorjenju ni odločilen dejavnik, če ne gre za skrajnosti, gotovo pa prispeva k ostalim. Slabotna ali zamaščen ptica se manj zanima za okolico, ima manj energije. Verjetno podobno velja za ptice, ki morajo vdihavati cigaretni dim.

Vložen trud. Ni potrebno posebej poudarjati, da ima tista ptica, s katero se več ukvarjamo, mnogo večje možnosti, da bo govorila, kot tista, ki dobi malo pozornosti. V razdelku Metode učenja govora bomo pregledali načine, kako lahko ptico naučimo govoriti.

Ali ptica razume, kar govori?

Ptice imajo predispozicije za verbalno sporazumevanje. Petje oziroma žvižganje lahko pomeni celo vrsto stvari. Domnevajo, da se ptice oglašajo zato, da pritegnejo partnerja, da z njim komunicirajo (ohranjajo vez), označijo teritorij, za komunikacijo med starši in mladiči, kot opozorilo na nevarnost, za to, da se jata lahko zbere, komunikacija med člani jate v neprijetih situacijah, način preganjanja plenilcev, lahko pa samo vadijo, ponavljajo, kar so se doslej naučili. 

Tudi papige, ki ne govorijo, se med seboj in z ljudmi  sporazumevajo tako z govorico telesa kot z določenimi glasovi, ki so deloma značilni za posamezne vrste, deloma pa skupni vsem papigam. Sivi žako renči, kadar želi pokazati, da je zelo jezen in pregnati vsiljivca. Nekatere druge vrste ptic se oglašajo z lajanju podobnim glasom, da bi pokazale agresijo. Klikanje s kljunom ponavadi pomeni, da je ptica vznemirjena, da ji nekaj ni prav, lahko pa nasprotno od tega nekomu sporoča, da mu je všeč, izraža vabilo k temu, da bodita prijatelja. Včasih papige »predejo«, še posebej pred spanjem, kar pomeni, da so sproščene in zadovoljne. Žlobudranje ali žvrgolenje lahko pomeni različne reči, večinoma to, da je ptica sproščena – napeta ptica molči in opazuje. Mladiči čivkajo, če so lačni.

Naučimo se njegovega jezika.

Nekatere vrste ptic imajo sposobnost oponašanja človeškega govora, druge ne. Na to ne moremo vplivati s fizičnimi posegi. Včasih so menili, da se (predvsem pri indijskih kosih) sposobnost govora poveča, če mu odstranimo del jezika. To ne drži. Sposobnost govorjenja je odvisna od drugih dejavnikov.

Ponavadi je videti, da ptice ponavljajo besede, ki jih znajo, ne da bi se zavedale njihovega pomena. Najpogostejša beseda v slovarju govorečih ptic je po tej raziskavi (za angleščino) pozdrav Hello, sledi (v prevodu) »gor«, »kuku«, »kaj«. Pogosto ptica najprej izgovori svoje ime. Sledijo besede in sklopi besed, izgovorjeni zelo poudarjeno (»Kaj delaš?« »Ja kaj je zdaj to?« »Tiho bodi.«). Kletvice so na tem seznamu precej visoko, kar ne preseneča, ker so ponavadi izgovorjene glasno in odsekano. Sledijo zvoki telefona, otroški jok, mikrovalovna pečica, oglašanje ostalih domačih živali ...

Nekatere govoreče ptice dosledno uporabljajo vsaj nekatere ustrezne besede, fraze ali stavke v ustreznih situacijah, tako da je malo verjetno, da gre za naključje. Grindol in Roudybush opisujeta dosledno obnašanje sivega žakoja, ki vrže na tla hrano, če ni tista, ki jo je zahteval, in toliko časa ponavlja zahtevo, dokler ne dobi tega, kar je hotel. V tem primeru lahko govorimo o razumevanju imen za stvari.

a) Govorjenje »kar tako«

Mnogokrat ptica ponavlja naučeno ne da bi bilo to povezano z ustrezno situacijo in ne da bi poskušala s tem pritegniti pozornost.  Kaže, da tudi v divjini ptice včasih pojejo ali vpijejo ali čebljajo iz čistega veselja, predvsem ob zori in mraku.

Na forumu o papigah je “zeli�? opisala govorne sposobnosti svojega sivega žakoja:

»"Halo" reče ko zvoni telefon, ne glede ali navaden ali mobiteli.
"Ajde, živjo" vedno med telefonskim pogovorom, ker so to ponavadi besede s katerimi se poslovimo.
"Živjo" vedno reče ko sliši, da je nekdo prišel.
"Juto" kar je v prevodu "dobro jutro", reče zjutraj ko odgrnemo zaveso.
In še in še in še....
Seveda včasih ko ima "govorne vaje", odžvižga in odrecitira ves repertuar naenkrat
Veliko pa je tudi besed za katere sem prepričana da zanje ne pozna pomena, ampak se mu zdi najbrž zanimivo, ker jih zna povedati.«

Nekatere papige rade govorijo v prazno posodo za hrano ali lupino kokosovega oreha, ki nekoliko ojača njihove glasove.  Pri govorečih skobčevkah, ki obvladajo cele stavke, je dostikrat videti, kot da te stavke ponavljajo, sestavljajo in obračajo na glavo iz čistega veselja do žlobudranja v človeščini.

b) Kontaktni klici

Kontaktni klici se ne vežejo z razumevanjem povedanega, od govorjenja »kar tako« pa se ločijo po tem, da ptica z njimi očitno želi pritegniti pozornost človeka. Kontaktni klic ni nujno samo ponavljanje človeškega govora. Ptica lahko uporabi za pritegovanje lasntikove pozorosti vse zvoke, na katere se je v njegovi prisotnosti lastnik kdaj odzval: zvonenje telefona ali mikrovalovne pečice, jok otroka, kašljanje, kihanje ... Med besede ki sodijo med kontaktne klice, sodi tudi  ponavljanje njegovega imena in drugih besed, ki jih pozna, pogosto tudi kletvice in druge ekspresivne besede ali zvoki, ki po njegovih izkušnjah pritegnejo pozornost.

Na kontakti klic naj bi odgovorili, če smo v bližini, ker ptici s tem zagotovimo občutek varnosti. Pa še nekaj: poskusimo vzpostaviti tako komunikacijo v obe smeri, torej tako, da tudi ptica odgovarja na naš kontaktni klic. Ptica, ki je navajena na izmenjavanje kontaktnih klicev, se nam bo oglasila nazaj, če bi se kdaj zgodilo, da bi ušla.

Tudi zaporedje vprašanje—odgovor (»Kaj reče krava?« »Muuu!«) lahko razumemo kot kontaktni klic:  »Ko jaz rečem to, ti odgovoriš to«. V tem smislu moramo verjetno razumeti tudi nastop žakoja Einsteina (gl. zgoraj).

Povezava:
Contact Calls. The Communication Link With Our Parrots.

c) Govor in razumevanje

Možnost neverbalne komunikacije med človekom in drugimi vrstami ni sporna. Razumemo, kaj pomeni, če pes pokaže zobe ali če se maček podrgne ob naše noge. Zato lahko predpostavimo, da papige kot inteligentna bitja (ste vedeli, da so ptice edini še živeči sorodniki dinozavrov?) želijo nadgraditi možnost komunikacije z uporabo besed, ki se jih naučijo od ljudi. Preprost primer: če smo mu vsakič, ko smo odprli kletko, rekli: »No pejd,« je mogoče, da bo začel uporabljati isto frazo, da bi nam sporočila, da želi iz kletke.

Kaže, da se ptice najrajši učijo fraz, povezanih z neko dejavnostjo, ki jo želijo ali predvidevajo (»Lupčka«, »Pil bi«, »Gremo pa-pa«, »Piki jajčko papu«)  in samostalnikov, rabljenih kot poved (»Banana!«, recimo, kar izraža željo oziroma zahtevo po predmetu).

Seveda je mogoče predpostavljati tudi, da ne gre za komunikacijo. Morda jemlje frazo »No pejd,« kot čarobno besedo, ki odpre vrata brez našega sodelovanja, tako kot ne moremo vedeti, ali domači zajec, ki potisne glavo pod našo dlan, s tem sporoča nam osebno: »Božaj me!«, ali morda misli, da ga bo dlan sama začela božati, ko bo njegova glava na pravem mestu.

Pri domači ptici je pogosto težko ugotoviti, ali preprosto ponavlja, ali uporablja besedo kot kontaktni klic ali z njo nekaj poimenuje. Po pričevanjih lastnikov so nekatere ptice zelo dobre v razumevanju. Te trditve moramo vzeti nekoliko z rezervo. Vzemimo skobčevko, ki nenehno čeblja. V obilici povedanega ni težko od časa do časa najti stavek, ki ustreza situaciji. Puck, svetovni rekorder, je moral govoriti pred komisijo Guinessove knjige rekordov, ki je štela njegove besede. Ob neki priložnosti ga je ženska iz komisije oštela, da preveč hiti in je njegovo govorjenje nerazumljivo. Ptič jo je pogledal in rekel: »What's wrong, stupid?« (V prostem prevodu: »Kaj je narobe, butasta baba?«). Je razumel, za kaj gre, ali gre za naključje? Lastnik dostikrat sliši ustrezno frazo v ustrezni situaciji, ostalo pa presliši.

Mnogo težje kot povezovanje fraz ali besed z določeno situacijo ali predmetom je za žival razumevanje posameznih besed ali fraz kot delov stavka. Izjemno veliko razumevanje narave našega jezika je potrebno, da ptica pravilno sestavi v enem primeru »Daj mi« in »banana«, v drugem pa »Daj mi« in »palica«.

Pri govoreči ptici lahko z gotovostjo trdimo, da resnično komunicira z nami in razume nekatere mehanizme jezika šele takrat, ko pokaže določeno inovativnost v rabi jezika. Raziskave so pokazale, da jim prirojene sposobnosti tako rabo govora omogočajo.

Definicija govora se od avtorja do avtorja razlikuje. Vzemimo, da lahko govorimo o govoru ali o dobrem približku človeškega govora takrat, ko ptica dosledno poimenuje neko dejanje ali predmet, lahko tudi odnos (strah, grožnja) in podobno, in to uporablja v komunikaciji s človekom. Ni nujno, da uporablja isto kodiranje  kot mi. Recimo, da se je naučil reči svoje ime, »Jaka«. On verjetno ne ve, da je to njegovo ime, začel je pač s ponavljanjem. Če ga za besedo jaka vsakič nagradite s posladkom, jo bo začel uporabljati kot prošnjo za posladek in bo v njegovem razumevanju pomenila nekaj takega kot »daj mi arašid«.

Na forumu je “zeli�? to natančno opisala:

»Tudi ko prinesemo potovalno kletko vpraša: "gremo pa-pa?"
Pa res razume kaj je vprašal? Izpade že tako, ampak zdi se mi, da je povezal kletko in vprašanje. Torej mislim, da se je naučil povezovati okoliščine in besede.«

Intonacija

Značilno je, da lahko govoreča ptica (vsaj nekatere vrste)  označi svoj odnos z rabo različnih intonacij. Po naravi poznajo grožnjo, dobrikanje in, kar je presenetljivo, vprašalno intonacijo. Nekatere ptice ob novi, neznani vrsti hrane, vprašajo lastnika: »Dobro?«. Timneh sivi žako, ki pozna rabo besed lahko noč,  se je začudil, ko je lastnica prižgala luč v njegovi sobi ob dveh zjutraj, in z izrazito vprašalno intonacijo rekel: »Lahko noč?«.

Oliver je približno tri leta star sivi žako ki zna eno samo besedo: »živjo«. Zjutraj, ko pridemo v dnevno sobo,  uporabi to besedo kot pozdrav – miren, globok ton. Ker smo ga dobili že kot odraslo ptico in smo želeli spodbuditi govor pri njem, smo ga za vsak »živjo« nagradili sprva z arašidom, kasneje z jabolkom in drugo hrano. Zato »živjo« v smislu »To rečemo, ko se zjutraj vidimo,« čez nekaj minut preide v »živjo« v smislu »Dajte mi kaj za jest!« z drugo intonacijo, ki postaja vedno bolj zahteven, višji in bolj tečen, dokler ne dobi zajtrka. Ko odprem omaro s posladki, pomeni ta »živjo« le »arašid«. Zanj je ta beseda, ki jo edino pozna, hkrati kontaktni klic in način, kako ljudi opozoriti na svoje potrebe in želje, vsakič z drugo intonacijo.

Tako je rabo intonacije opisala “zeli�? na forumu o papigah:

»Še bolj pa se mi zdi zanimiv ton izgovorjave, ki ga dejansko zna uporabiti.

Za primer naj povem kako uporablja "kaj pa je zdej to?" Z zelo strogim glasom stavek pove kadar dela nekaj kar ni zaželjeno - recimo iz posode na vse strani meče hrano. Ve da sem potem huda. Ko pa naredi nekaj navihanega, recimo v skrivališču najde lešnik, je ton čisto nekaj drugega - zelo vesel in na koncu podkrepljen s smehom.

Ali pa ko kliče maminega psa, ki pride na obisk. Sprva nekajkrat zelo prijazno, seveda pri tem gleda v tla od kje se bo pojavil, potem pa če ne pride, že precej glasno in jezno (se človek kar malo zamisli).«

Razmislimo, kaj je tisto, kar nam želi povedati

Za ptice je učenje komunikacije s človekom nekaj takega kot bi bilo za nas, ko bi morali komunicirati z marsovci. Za ilustracijo si predstavljamo, da pred nami stoji E.T., kaže na svojo vesoljsko ladjo in ponavlja: »Kviiiikkviiiikbipscvrkbiiiip.«  Kaj hoče? Bi rad, da gremo z njim? Pravi, da se mu je pokvarila in rabi pomoč? Da jo lahko obdržimo? Sprašuje, ali lahko pride še dva milijona enakih? Ko bomo naslednjič slišali besedo iikbips, ki morda sploh ni beseda, temveč stavek ali ločilo – ali jo bomo prepoznali v novem kontekstu? Če bomo vesoljca ob drugi priložnosti želeli vprašati,  kje je njegovo vozilo, bomo najbrž rekli »Kviiiikkviiiikbipscvrkbiiiip«, ker se spomnimo, da je uporabil to zaporedje glasov v zvezi z njim, čeprav v resnici ta fraza v jeziku Betelgeze beta pomeni »Dober dan, prihajamo v miru. To, kar vidite za nami, ni nevarno«. Tako nekako se najbrž počutijo naše ptice. Naš sivi žako Oliver, ki zna samo eno besedo,  živjo, je moral nekoč na počitnice k mojim staršem. Odnesli smo ga v njihov avto. Pred odhodom sem še enkrat pogledala v avto in mu rekla: »Adijo«. Oliver je razločno ponovil: »Adijo!«. To ne pomeni, da se je želel posloviti od mene. V stiski zaradi spremembe, ki mu gotovo ni bila všeč, je poskušal sporočiti svoje nelagodje na ta način, da je ponovil besedo in upal, da ga bom razumela. Verjetno je sporočal nekaj, kar bi mi razumeli »Ne adijo«. Domnevam vsaj, da dojema pomen te besede kot poslavljanje, saj jo dosledno uporabljam, ko grem od doma.

Neka amazonka, ki jo je morala lastnica za več tednov pustiti pri znancih, je po vrnitvi domov nekaj časa užaljeno molčala, nato pa je rekla: »Why didn't you call me back?« (»Zakaj me nisi poklical(a) nazaj?«) – fraza, ki je prej ni poznala. Če predpostavimo, da ni šlo za naključje, lahko sklepamo, da ta ptica kaže izjemno razumevanje jezika, saj je iz stavka, ki ga je slišal pri začasnih lastnikih, izluščil besede, ki so mu skupaj z intonacijo povedale, da gre za neke vrste očitek zaradi zanemarjanja. Podobno funkcioniramo ljudje: če znamo le nekaj besed tujega jezika in želimo nekaj sporočiti, bomo poskušali s temi besedami.

Podobno je neki žako spraševal lastnico: »Kaj delaš?«, ker se je vrnila domov z obvezanim prstom. Ko mu je s preprostimi besedami pojasnila, da je imela »av«,  zdaj je pa že dobro, je nehal spraševati. Na vprašanja vedno odgovorimo.

Znanstvene raziskave

Inteligence ne smemo zamenjevati z obsegom besedišča ali kvaliteto glasu. Mnogi indijski kosi imajo večje besedišče in bolje imitirajo glasove kot sivi žakoji.

Študije nemških znanstvenikov so prve pokazale, da papige v divjini v medsebojni komunikaciji uporabljajo neke vrste jezik in da se ta jezik od jate do jate nekoliko razlikuje. Danes te jezike pri nekaterih vrstah papig že relativno dobro poznamo.

Denimo za nekatere vrste amazonk vemo, kaj sporoča določena pesem. Njihova komunikacija je precej kompleksna (gl. tu). Podobno so v zadnjem času ugotovili za opice. Neka skupina opic uporablja določen klic vedno, ko želi ostale opozoriti na nevarnost in drugačen klic npr. takrat, ko se nanaša na kokos.

Kot rečeno, je pričevanja lastnikov, ki želijo verjeti, da se s svojo papigo v resnici pogovarjajo, potrebno jemati nekoliko z rezervo. Da bi ugotovili, koliko razumevanja človeškega govora je ptica v resnici zmožna, moramo te raziskave opravljati v laboratorijskih pogojih, kjer se opravljajo načrtovani in nadzorovani poskusi in izključijo moteči faktorji okolja.

Take raziskave so se začele v začetku prejšnjega stoletja v Ameriki in so bile spočetka neuspešne, ker so ptice učili predvsem reproduciranja besed brez prave povezave s predmetom, na katerega se nanašajo. Zato so sklepali, da ptice niso sposobne komuniciranja. Raziskave so se nadaljevale v Evropi. Tokrat so se osredotočili na samo inteligenco (npr. razumevanje pojma kvantitete) ptic  in ugotovili, da so sposobne razumevanja nekaterih pojmov, za katere so prej mislili, da jih obvlada samo človek.  O. Koehler je v letih 1926–1959 v Freiburgu raziskoval inteligenco različnih vrst ptic. Zanimalo ga je, ali ptice razumejo pojem števila in do koliko lahko štejejo. Poskusi so pokazali, da golobi razlikujejo števila do 5, skobčevka in kavka do 6, zlatočela amazonka, sraka, krokar, sivi žako (pa tudi npr. veverica in človek, če ne uporablja števnikov) do 7.  Nekateri poskusi so sugerirali, da žako pozna števila do 8.

Dr. Irene Maxine Pepperberg z Univerze v Arizoni (zdaj dela na MIT) je iz teh rezultatov sklepala, da neuspehi ameriških znanstvenikov nisi bili rezultat majhne inteligence papig, ampak neprimernega pristopa k raziskavam. Na novih temeljih je leta 1977 začela raziskavo, ki še traja. V to raziskavo je vključila Alexa, papigo vrste sivi žako. V dolgoletni raziskavi se je pokazalo, da je neke vrste komunikacija med ptico in človekom res mogoča.

Alex zna:

1. poimenovati okrog 40 predmetov (papir, ključ, les, usnje, zrno, banana, škatla, stojalo, sponka, pluta, koruza, orešček, prha, pšenica, laški oreh, makaron, piškot, pilica, verižica, rama, kocka, kamen, koren, pesek, hrbet, stol, kreda, voda, noht, grozd, skodelica, mreža, posladek, češnja, volna, popkorn, limona, fižol, jabolko);

2. Po imenu pozna sedem barv: rdeča, modra, zelena, oranžna, siva, vijolična;

3. Pozna različne oblike in jih poimenuje z dva-, tri-, štiri-, pet-, šestkotnik;

4. Prepozna število predmetov (dva do šest);

5. Pravilno uporablja besedo »ne«;

6. Pozna in pravilno uporablja fraze kot »šel bi (wanna go) + ime destinacije« in »imel bi (I want) + ime predmeta ali dejavnosti (tuš)« , »Pridi sem«;

7. Razume pojem kategorije, npr. »modro« sodi v kategorijo »barva«. Ko vidi predmet, zna odgovoriti tako na vprašanje »Kakšne barve?« kot »Katera oblika?«;

8. Razume koncept »isto« in »različno«. Npr. ko mu trener pokaže rumen lesen trikotnik in rdeč lesen trikotnik, na vprašanje »Kaj je isto?« odgovori »Oblika« ali »Material«. Ustrezno odgovori na vprašanje »Kaj je različno?« -- »Barva.« ;

9. Razume pomen besede »noben/nič«. Če se ne ujemajo niti barva niti oblika niti material predmetov, odgovori »None«.

(foto Rick Friedman/Corbis)

Pokaže tudi inovativnost v tvorjenju novih besed. Jabolko imenuje banerry – besedo je sestavil iz banana in cherry »češnja« – sposobnost, za katero se je zdelo, da jo posedujejo samo ljudje.

Alex ni edina ptica, ki tako dobro razume človeški govor. Neki žako je sestavil »dolgo rumeno«, ko je hotel koruzo, ker ni poznal besede. Drugi je sestavil poimenovanje »pretty smell medicine« (»lepo-diši-zdravilo«) za aromatično olje.

Alex aplicira svoje znanje na predmete, ki jih vidi prvič, kar potrjuje, da pri njegovi rabi angleščine ne gre le za na pamet naučene fraze, ampak za resnično razumevanje jezika. Tako rabo jezika, ki temelji na razumevanju in ne le na ponavljanju, imenujemo govorjenje v kontekstu. To razumevanje ima svoje meje. Nekaterih konceptov se kljub poskusom trenerjev ni mogel naučiti, npr. ne razume izrazov za čas, kot je »včeraj«.

Alex ni »ptičji Einstein«. Ni bil ročno hranjen in od jajca naprej navajen na ljudi. Dr. Pepperbergova ga je kupila v trgovini z malimi živalmi, kjer je bil skupaj z več enako starimi mladiči. Star je bil več kot eno leto in do začetka treninga verjetno ni bil deležen niti posebne pozornosti niti posebej bogatega okolja. Dr. Pepperbergova poudarja, da ne podpira takšnih trgovin. Za nakup ptice v takih pogojih se je odločila zato, da je pokazala, da je vsaka ptica te vrste dovolj inteligentna za sporazumevanje z ljudmi. Alexa je zanjo izmed mladičev, ki so bili na razpolago, izbral prodajalec.

Rezultatov dr. Pepperbergove oz. Alexa ne moremo razumeti v smislu, da je sivi žako »najpametnejša papiga«, kot pogosto slišimo, saj doslej niso bile narejene primerljive raziskave za druge vrste ptic. Res je, da izbor te vrste ni bil povsem naključen, saj so predhodne študije inteligence ptic pokazale, da sivi žakoji sodijo med najbolj inteligentne vrste. Domnevamo pa lahko, da bi se nekatere druge vrste podobno izkazale. Nekatere vrste papig, npr. kea, niso znane po sposobnosti govora, ampak po inteligenci, ki jo kažejo pri reševanju problemov, zato je to težko primerjati.

Cosmo,  samička rdečeglave amazonke, je sestavila ime za grozd,  crack-water iz cracker »kreker, piškot«,  kar je v njenem lastnem jeziku pomenilo poimenovanje za vsako vrsto okusne hrane s semeni ter water »voda; sočno«.

Nekatere vrste papig, npr. kea, niso znane po sposobnosti govora, ampak po inteligenci, ki jo kažejo pri reševanju problemov, zato je to težko primerjati.

Krokar zna uporabljati orodje, npr. kamen, da z njim pride do hrane.

Prerekanje, katera vrsta papig je najbolj inteligentna, se pokriva s prerekanjem o tem, katera vrsta najbolje govori, in nima mnogo smisla. Prvič je natančneje raziskana le inteligenca žakoja in drugič, kot je rekel “m_ma�?s foruma Papugi:

»Hmm ... Katera človeška rasa je najbolj inteligentna? Se da to ugotoviti?«.

Še težje je primerjati inteligenco različnih vrst  živali med seboj, saj vsaka vrsta drugače komunicira med seboj in z ljudmi ter rešuje različne vrste problemov na različne načine. Zato se izogibajmo populističnim trditvam v stilu »žako je na ravni triletnega otroka«, ker to niti ni primerljivo niti ne drži. Res je, da zmore reševati nekatere naloge na ravni triletnega otroka.

“Joanna�? na forumu Papugi je napisala:

»Ko se srečata dve papigi, se gotovo sprašujeta, koliko inteligentni smo ljudje. In gotovo ugotavljata, da ne preveč, ker ne oponašamo njihove govorice.«

Zanimivo je, da nekatere ptice presenetijo z izjemnimi prebliski, vendar so to osamljene zgodbice:

1. Ara, ki ni posebej dobra govorka, je gledala lastnico, ki je pila, in rekla:  »Daj mi.« (»Want some«). Ko je dobila vodo, jo je spila, kar potrjuje, da je vedela, kaj govori. To je bil edini primer, ko je uporabila to frazo.

2. Kakadu je postal agresiven, zaradi česar so lastniki poklicali ptičjo terapevtko. Ko je prišla, ga je vprašala: »Kaj je narobe«? Pogledal jo je in odgovoril: »Poročil se bom«. Prej tega stavka ni nikoli izgovoril. Lastniki so mu poiskali par in težave so prenehale.

3.  Drug kakadu je enkrat, ko je šel mimo akvarija, rekel »Živjo riba«.

Zakaj je ara, ki je frazo očitno razumela, le-to uporabila le enkrat samkrat, čeprav bi si z njeno rabo precej izboljšala življenje? Zakaj kakadu ni prej povedal, kaj ga muči, če predpostavimo, da je razumel pomen stavka? Zakaj drugi kakadu, ki je verjetno hodil mimo akvarija večkrat na dan, ni te fraze uporabil večkrat?

Ptice se ne pogovarjajo na tak način, kot bi mi radi. Včasih povejo ustrezno stvar, drugič pa ne, čeprav bi po naši logiki ptica, ki razume pomen besed »want some« morala to uporabljati vedno, ko kaj želi, ne pa le v enem primeru. Morda je le včasih zainteresirana za interakcijo z nami? Ne vem, zakaj je tako in najbrž tega za zdaj še nihče ne ve. Zadovoljiti se moramo z ugotovitvijo, da smo zelo različni med seboj; da je razkorak med ptico in človekom ogromen in da je res velik dosežek, če se ptica nam približa toliko, kolikor se.

Ravno odsotnost komunikacije z govorečo papigo v nekaterih primerih, ko bi jo mi pričakovali, nam kaže, kako smo različni. Na tem področju bo gotovo potrebnega še mnogo dela. 

Pomembne so tudi »napake«, ki jih dela ptica. Neka vrsta napak sugerira, da Alex klasificira predmete ne le glede na material, barvo ali obliko, temveč tudi glede na okoliščine, v katerih se  je naučil poimenovanj zanje.

Raziskava dr. Pepperbergove ni usmerjena v bogatenje besednega zaklada, obstajajo ptice, ki imajo večje besedišče kot Alex. V nobenem primeru pa papiga ni in ne bo človek. Sposobnosti papig, tudi najpametnejših, za sporazumevanje v človeškem jeziku so omejene. Raziskava dr. Pepperbergove, ki je šla doslej najdlje v sporazumevanju človeka s kakšno drugo vrsto, je pokazala, da so ptice zelo inteligentna bitja. Potrebujejo stimulativno okolje in mnogo našega časa. Tako inteligentnemu bitju naredimo zelo veliko krivico, če ga zapremo v kletko in puščamo cele ure samega, še posebej zato, ker kot »jatna žival« potrebuje druge okrog sebe in želi z njimi komunicirati. Z učenjem govora mu pomagamo, da se bolje znajde v svetu, v katerem se je znašel 

Obstaja tudi možnost  neverbalnega sporazumevanja med lastnikom in ptico, kar pomeni, da papiga lahko na nek način, ki ga še ne znamo pojasniti, dojame tudi naše misli. Nekaj eksperimentov  (tudi tu) je to potrdilo, kot kaže. Mnogi lastniki povedo, da ptica čuti, kdaj so žalostni, celo puli si perje. V luči dejstva, da gre za živali, ki so v naravi tesno povezane s svojo jato, je ta pojav nekoliko manj presenetljiv, čeprav ga še zmeraj ne znamo pojasniti in moramo zato ostati kritični do njega.

Povezave:
The Alex Foundation. Stran dr. Pepperbergove in sodelavcev.
Alex in dr. Pepperbergova v kratkem filmu z igralcem Alanom Aldo.
A Thinking Bird, or Just Another Birdbrain?
Knowledge of Parrot Intelligence May Benefit Owners and Birds.
InterPet Explorer. S širitvijo interneta se je pojavila tudi zamisel o interaktivni televiziji za papige.

Približno v času, ko je svoje raziskave začela dr. Pepperbergova, so se razmahnile raziskave živalske inteligence. Posebej zanimive so študije primatov. Poskusi, da bi opico vzgajali kot človeškega mladiča in naučili govoriti, niso bili uspešni, ker primati nimajo ustreznih organov za govor. Ko so ugotovili, da lahko komunikacijo vzpostavimo na druge načine, so se raziskave premaknile naprej. Komunikaciji s pomočjo ploščic različnih oblik in barv so sledili zelo uspešni poskusi komunikacije s pomočjo znakovnega govora.

Povezave:
Africa nature: več o živalski inteligenci in komunikaciji med živaljo in človekom.
Gorila Koko komunicira z ljudmi v znakovnem jeziku.
Chimpanzee Communication: Insight Into the Origin of Language.
Animals and Sign Language.
Teaching Sign Language to a Chimpanzee.

Metode učenja

Kdaj začeti? Tako kot pri otrocih tudi pri pticah nikoli ni prezgodaj. Čeprav mladič besed od začetka še ne razume, mu poslušanje omogoča, da se navadi na verbalni način sporazumevanja in (čimprej) začne povezovati besede s tem, kar označujejo. Če imamo mladiča, bomo pri večjih začeli delati bolj intenzivno nekje okrog šestega meseca, pri manjših okrog tretjega, še rajši pa prej.

Mlajša bitja se nasploh laže učijo kot starejša, kar je povezano s tem, da v mladih možganih potekajo drugačni procesi. Tudi človeških mladičev ne začemo učiti jezika šele pri približno enem letu, ko začnejo govoriti prve besede, ampak mnogo prej. »Vgnezdenje« (angl. imprinting)  pomeni, da vzorci, ki jih živo bitje vsrka na samem začetku spoznavanja sveta, ostanejo zapisani v možganih za vse življenje. Zgodnji stik z jezikom zagotavlja, da mlado bitje privzame govor kot način življenja oz. komuniciranja.  Za nadaljnje delovanje možganov je pomembna tudi čimvečja raznolikost izkušenj v zgodnjem obdobju. Iz tega razloga se priporoča, naj že nekajmesečnim otrokom beremo pravljice, jim opisujemo, kar počnemo, jim kažemo predmete različnih oblik, barv, okusov ... Povsem isto velja za ptice. Mnogi avtorji svetujejo, naj si vzamemo čas in ptici pripovedujemo preproste pravljice, v katerih se pogosto ponavlja njeno ime. Ko ptica opazuje, kako se ljudje pogovarjamo med seboj in posluša radio ali glasove s televizije skupaj z nami, se v njenih možganih beležijo glasovi in intonacije našega jezika. Ko se z njo pogovarjamo, jo s tem učimo komunikacije. Dobra ideja je gledanje kvalitetnih oddaj za zelo majhne otroke, kjer se učijo šteti, razlikovati barve ipd. Če ji samo vključimo radio in odidemo za cel dan, je s tem ne naučimo mnogo, saj manjka interakcija.

Ptica nas opazuje in se uči vzorcev vedenja. Bolj zgovorni lastniki imajo pogosto bolj zgovorne ptice. Verjetnost, da bo govorila ptica, ki živi samo z enim človekom, je manjša, kot če živi v razgibanem gospodinjstvu.

Imeti moramo veliko potrpljenja. Navadimo se čakati na odgovor dlje kot pri ljudeh.

Izbor prvih besed

Raziskave kažejo, da je prva beseda praviloma ime ptice ali pozdrav. Zato ni brez pomena, kakšno ime ji damo, saj mora biti čim lažje izgovorljivo. Lahko bi razpravljali o tem, kakšen smisel ima učenje ptice njenega imena. Dostikrat je to samo prva beseda, ki prebije led in jo ptice jemljejo kot kontaktni klic. Po drugi strani pa se lahko pokaže, da nekatere ptice svoje ime povezujejo s seboj. Na forumu Papugi je opisan tak primer. Amazonka Ola je dobila tovarišico, tudi amazonko. Ko jo je zagledala, se je vznemirila in prašala »Kaj je to zdaj? Kdo pa je to? Ola? Oleńka??«

Govorne sposobnosti posameznih ptic se med seboj razlikujejo, a večinoma velja naslednje:

• Najlaže izgovarjajo »trde glasove«, torej nezveneče zapornike (k, t, p).

• Soglasniški sklopi so težko izgovorljivi. Sam Alex še zmeraj ne izgovori sklopa ks na koncu svojega imena.

• Besede se prej naučijo, če je v njej več enakih zlogov. »Baraba« ni brez razloga pogosta prva beseda slovenskih ptic.

• Večina ptic ima težave z izgovorom s, č, ž, š, dž, c, z, dz ter h, predvsem na začetku učenja.

• Nekatere ptice imajo težave z izgovorjavo slovenskega r. Bliže jim je taka izgovorjava, kot jo poznamo iz nemščine.

• Razmislite, kako se bo njeno ime sklanjalo. Če imate samičko, je najboljši izbor žensko ime, ki se ne sklanja, tipa Kiki, Kati, Poli, Meri  ipd.

Zato bomo ptici rajši dali ime Koko ali Pipi kot Ksantipa. Primerna so preprosta imena kot Jaka, Pipi, Luki in podobno.

Kaj pa pozdrav? Pozdrav je uporabna prva beseda, saj je tudi za ljudi to kontaktni klic. Sivi žako v ljubljanskem živalskem vrtu govori »Zdravo« in »Adijo«. »Živjo« ni preveč preprosta beseda za izgovoriti; mogoče bi rajši poskusili z »'Dan!« ali pa bi posegli po kakšnem drugem jeziku, npr. špansko »Hola« (izgovorimo Ola) ali pa »ku-ku«.

Pred pravimi besedami bo ptica poskušala govoriti z godrnjanjem in momljanjem. To je dobro znamenje, ki pomeni, da se uči govoriti. Dobro poslušajte, ko se oglaša – dostikrat lastniki mislijo, da ptica ne govori, ko ta v resnici že poskuša oponašati besede. Pomembno je, da te prve poskuse nagradimo s pozornostjo in pohvalo (ne pa tudi s hrano, ker bo v tem primeru npr. besedo Jaka začel povezovati s sončničnim semenom in ne s seboj). Prej ko ugotovi, da je govorjenje način, kako si zagotovi vašo pozornost, toliko bolje. Še mnogo bolje je, če zgodaj ugotovi, da so določene besede povezane z določenimi predmeti ali dejavnostmi, ki si jih želi in da vas s pravo besedo lahko pripravi do tega, da mu date željeni predmet ali ga spustite iz kletke ipd.

Posnetki Alexa, ko je sam, so pokazali, da novo besedi vadi, ko je sam, in jo šele nato uporabi v komunikaciji z ljudmi.

Izbor besed, ki naj bi jih vaš ptica poznala, je odvisen od vas. Opozorilo, ki ne bo odveč: čeprav se nam sprva morda zdi zabavno, če papiga preklinja, je ni preveč pametno učiti nespodobnosti. Si želite naslednjih petdeset let vsak dan poslušati eno in isto kletvico? Tudi vi se boste z leti spremenili in morda vam to, kar se vam zdi smešno danes, ne bo več smešno čez deset let. Se vam bo še zdelo zabavno, ko bo isto stvar ponovil pred ljudmi, na katere želite napraviti vtis? Ptica s kosmatim besednim zakladom bo teže našla nove lastnike v primeru, da bi ji jih morali iskati.

Nekateri menijo, da papige rajši oponašajo ženske in otroške glasove kot moške, ker jim bolj ustreza svetlejša barva glasu. Ni nujno, da je ta razlaga pravilna. Kot bomo videli kasneje, papige ponavadi izberejo glas »podrejenega« v hierarhiji, ki ga dojemajo kot tekmeca za pozornost poglavarja jate. Precej pogosto je, da kot nadrejenega člana jate dojemajo moškega, tudi če se z njimi manj ukvarja. Sicer pa tudi v človeški hierarhiji »nadrejeni« član družine ponavadi ni tisti, ki pospravlja in kuha.

Mnoge ptice znajo govoriti z več različnimi glasovi. Včasih oponašajo glas moža, drugič žene, tretjič enega izmed otrok ...

Usvajanje novih besed večinoma poteka v valovih. Včasih mine več mesecev ne da bi se naučila novo besedo.

Nekateri opozarjajo, da se ptica, ki se je najprej naučila oponašati žvižganje, počasneje ali sploh ne uči govora. To je težko dokazljivo in temelji na subjektivnih ocenah, je pa bolje, da se tega držimo, ker nimamo kaj izgubiti. Po drugi strani pa nekateri avtorji priporočajo, naj prvo komunikacijo s ptico vzpostavimo na ta način, da oponašamo njene naravne glasove.

Ko bo ptica poznala kakšno besedo, bo bolj z zanimanjem prisluhnil pogovoru med ljudmi. Večina slovanskih jezikov tu naleti na veliko težavo: sklone. Banana in banano pravzaprav ni ista beseda. V angleščini je to bolj preprosto kot v slovenščini. Ne moremo pričakovati, da bo druga živalska vrsta razumela koncept, ki je tuj tudi mnogim človeškim jezikom. To pomeni, da ptica, ko sledi pogovoru med ljudmi, težje prepozna neko besedo kot bi jo v angleščini, ki (skoraj) ne pozna sklanjanja in spreganja.

Noben naraven jezik ni povsem primeren za za sporazumevanje s pticami, ker je v vsakem naravnem jeziku mnogo pravil, ki za osnovno sporazumevanje predstavljajo zgolj balast. V ta namen bi se najbolje obnesel esperanto, ki je umeten jezik, sestavljen tako, da je izjemno enostaven in brez slovničih izjem.  Žal ta jezik zna malo ljudi, zato se bomo v slovenskem okolju držali slovenščine, ki pa jo bomo za neposreden pogovor s ptico malo prilagodili.

Če pričakujemo, da ptica ne bo znala več kot nekaj besed, ostanimo pri imenovalniku, torej banana. Pri vrstah, ki so potencialno dobri govorci in jih želimo naučiti komunikacije, ne le ponavljanja, pa bi bilo smiselno v vseh situacijah uporabljati samo tožilnik, torej banano. Ptica bo namreč uporabila besedo predvsem takrat, ko bo nekaj želela in ne za to, da bi pokazala, da pozna ime predmeta. Večina možnih fraz, ki jih bo sestavljala, če bo napredovala do te stopnje, bo zahtevala tožilnik (npr. »Dej mi banano«, »Prosim banano«, mogoče tudi »Ne banano«, ki sicer zahteva rodilnik, vendar je smiselno stvar poenostaviti). 

Koliko časa in kolikokrat dnevno

Spodaj opisane štiri tehnike učenja se med seboj razlikujejo v tem, da je prva, tehnika asociacij, osnovna in jo izvajamo v vsakdanji komunikaciji s ptico čez cel dan, medtem ko druge tri temeljijo na intenzivnem treningu, za katerega si moramo vzeti čas posebej.

V literaturi se priporočata dva treninga dnevno, ki naj za manjše ptice trajata 10 do 15 minut, za večje pa več. V naravi se papige največ oglašajo zjutraj ob zori in zvečer ob mraku. V domačih pogojih se nekatere držijo tega časa, druge pa se rajši oglašajo popoldne oziroma čez dan, ko so ljudje doma. Če predpostavimo, da je čas, ko največ vokalizirajo, tudi najprimernejši za učenje, bomo izbrali tisti čas, ko ima naša papiga največ za povedati. Ni pa nujno, da to res drži. Včasih se zdi, da intenziven pouk nima smisla takrat, ko ptica poje in kriči, saj ni videti, da bi nas poslušala. Morda je čas, ko molči (če ni zaspana) tudi čas, ko bolj posluša. Zato se v izbiri časa za pouk ravnajte po svojem prostem času  in pozornosti in počutju ptice. Trening ima smisel, dokler se ta ne začne dolgočasiti.

Dobro je, če se lahko vsakič držimo približno iste ure,  saj tako vnaprej ve, kaj jo čaka.

Kontakt z očmi je pomemben, da dobimo njeno pozornost (To ne velja za zelo plašne ptice. V naravi dolgotrajno opazovanje lahko pomeni, da ga nameravamo pojesti).

Ponekod zasledimo nasvet, naj bo ptica, ki jo želimo učiti govorjenja, zaprta v kletki, ker omejitev svobode poveča njeno potrebo po komuniciranju. Težko je reči, ali to drži, gotovo pa tudi želja, da bi jo naučili govoriti, ni opravičilo, da bi ji drastično omejili svobodo. Če se le da, ji je omogočimo čimveč.

Ptica se včasih ne more skoncentrirati na učenje, ker jo moti kaj v okolici. Ptice so po naravi plašne, saj so plen mnogim živalskim vrstam in v naravnem okolju  vsaka nova stvar lahko pomeni nevarnost zanje. Zato moramo biti pozorni na to, da v njihovi bližni med treningom ne bo nič takega, kar bi jih plašilo.

Kje

 Nekateri avtorji svetujejo, naj ptico v času treninga odnesemo v tiho, mirno sobo, npr. spalnico, kjer je nič ne bo motilo. To je morda dober nasvet za dobro socializirano ptico, ki pozna vse prostore v vašem stanovanju. Bolj plašni pa nov prostor ne pomeni mirnega okolja, kjer se lahko posveti učenju, temveč ravno nasprotno – nekaj novega, potencialno nevarnost, kjer bo preveč zaposlena z opazovanjem neznanega, da bi poslušala, kaj ji govorimo. V takem primeru jo je bolje v mirnem času učiti tam kjer se nahaja ponavadi. Če želimo, jo lahko začnemo postopoma navajati na nov prostor in ga začnemo uporabljati za učenje šele takrat, ko se ptica nanj navadi.

Dobro je, če je v času učenja nekaj vsaj malo drugače kot ponavadi. Zato se svetuje, naj ptico v tem času postavimo na posebno stojalo ali pa na naslonjalo stola. To je zunanji znak zanjo, ki ji pove, da je čas za učenje.
 

Morda si bomo želeli kupiti takšno stojalo, vendar resnici na ljubo ni potrebno. Primer preprostega stojala, ki ga lahko naredimo sami: na strani Pet Bird Training Props.  Dobra ideja je lahko tudi plitva pletena košara z dovolj debelim ročajem, ki jo nekoliko obtežimo, da se ne bo prevrnila.

Ne pozabimo, da želimo ptico naučiti, da govori povsod, ne le na določenem prostoru. Zato ta »posebni prostor«  naj ne bo zmeraj isti, ponavljajmo pa seveda tudi mimogrede in takrat, ko je na svojem običajnem prostoru.

Štiri tehnike učenja

Te tehnike se med seboj ne izključujejo. Prva, tehnika asociacij, je »neformalna« v nasprotju z ostalimi tremi. Seanse vseh treh formalnih tehnik sestojijo iz treninga v pravem pomenu besede, so bolj intenzivne, trajajo določen čas in naj bi se odvijale na posebnem prostoru. Vse te treninge lahko vmes prekinjamo in dovolimo ptici, da se odpočije.  Na koncu treninga ptico obilno pohvalimo; lahko jo nagradimo s posladkom. Seveda jo pohvalimo tudi vmes, kadar je uspešna. Posladkov ji vmes ne dajemo, ker bo sicer naučeno razumela kot prošnjo za posladek.

Neka raziskava (navajata Grindol in Roudybush)  sugerira, da največ tovrstne spodbude k učenju potrebujejo kakaduji, nimfe, amazonke in klinastorepe papige, da razvijejo svoj govorni potencial, medtem ko naj bi bilo pri arah, sivih žakojih in »parakeets« manj razlike, ker naj bi že po naravi rajši ponavljali. 

Ptica se sama od sebe lahko nauči nečesa, kar pogosto sliši, čeprav je tega ne učimo. Neka papiga, ki je živela v družini z dvema najstniškima hčerama, se je najprej naučila »To pa ni pravično«.

Pomembno pravilo »Ne učiti več stvari naenkrat« ne velja za metodo asociacij.

Po mnenju Grindol in Roudybusha se moramo vnaprej odločiti, katero od tehnik učenja bomo uporabljali. Menita, da ni pametno učiti preveč besed, ki niso v kontekstu, če želimo ptico učiti govorjenja v kontekstu. Delo Pepperbergove z mladičema sivega žakoja tega ne potrjuje (gl. spodaj). Poroča, da poslušanje ali gledanje posnetka treninga pri pticah ni dalo nobenih rezultatov, medtem ko sta se naučila besed, ki so ju učili z M/T tehniko. Ne poroča o manjši uspešnosti M/T tehnike zaradi vključevanja drugih metod v učni proces.

1. Asociacije

Večina lastnikov ptic uporablja to zelo uspešno tehniko. Mnogokrat ptice povežejo besede ali fraze z dejanji ne da bi jih tega posebej učili z dolgotrajnim ponavljanjem. Ko zazvoni telefon, ptica reče »Prosim«, ali pa pozdravi »Dobro jutro«, ko nas zjutraj zagleda. Če rečemo »Njam njam« vsakič, ko mu damo posladek, bo morda tudi sam rekel »Njam njam«, da bi nas prosil za posladek. Neka samička kakaduja je po padcu na tla z mize vprašala: »A si v redu?« - to pokaže, da je povezala situacijo s frazo. Drug primer: Ko je lastnik namestil v kletko nov napajalnik, je žako stopil k njemu, ga preizkusil, pogledal lastnika in rekel: »Dela«.

S ptico se čimveč pogovarjajmo v preprostem jeziku o vsakdanjih zadevah. Priporoča se, naj bi besede, za katere želimo, da si jih zapomni, izgovarjali poudarjeno, afektirano, ker bomo s tem laže pritegnili njegovo pozornost. Ni redko, da se ptice najprej naučijo ponoviti navdušen »Vau!«.

Ustrezna dejanja pospremimo z ustreznimi besedami in frazami: »Lupčka« (težko izgovorljivo; pomagajmo si drugače, npr. »lubico« ali morda celo v kakšnem drugem jeziku), »Gremo pa-pa« itd.  Ko ji damo hrano, ponavljamo ime te hrane. Če jé nekaj, kar ima rada, ji ponavljamo »Dobro«. Zjutraj ji rečemo »Dobro jutro«, zvečer »Lahko noč«. S tem bo lahko povedala, kdaj hoče spat in odganjala goste, ki se predolgo zadržijo. Določena fraza, ki jo ponavljamo, ko odpremo kletko, je tudi koristna, ker bo s tem lahko povedala, da želi ven. (Neka ptica je to povedala z besedami »Let Pedro out of prison.«)  Imen družinskih članov se ptica  nauči, ko posluša nas, ko se kličemo, npr. glasen klic po imenu za kosilo, nakar se prikaže sin ali hči.

Fraze učimo v taki obliki, kot naj jih izgovori ptica, npr. »Bom pil« in ne »Boš pil?«, ker bo v primeru, da želi vodo, rekla »Boš pil«, kar bo predvsem zmedlo nas. Najprimernejše so neosebne fraze kot »Bomo pili«, »Bomo jedli«, ki jih lahko uporabljata obe strani.

Nasploh je predvsem na začetku učenja v mnogih primerih nekoliko bolj primeren jezik, ki ga odrasli včasih rabimo za komuniciranje z otroki, ker je bolj preprost v rabi in izgovorjavi (»Ku-ku«, »Kaku«, »Nina-nana«).

Če v učenju sodelujejo tudi drugi ljudje, je smiselno napraviti seznam besed in fraz, za katere želimo, da se jih ptica nauči, in jih obesiti na vidno mesto zraven kletke. Na ta način bomo zagotovili, da bodo vsi uporabljali enake besede in fraze v enakih situacijah, kar bo olajšalo učenje.

2. Ponavljanje

Če želimo naučiti ptico, da bo govorila v kontekstu, bomo pri poučevanju uporabili tehniko asociacij in tehniko M/T (gl. spodaj).

Učenje prvih besed je za ptico najtežja naloga. Nekatere potrebujejo več mesecev, da izgovorijo prvo besedo. Učenje s ponavljanjem jim omogoči, da natančno poslušajo glasove in jih nato čimbolje ponovijo.  Ko je ptica spregovorila prvo besedo, bo z naslednjimi lažje.

Najpreprostejša tehnika učenja govora je samo ponavljanje besede, katero ga želimo naučiti. Učenje s ponavljanjem je stara in znana tehnika, ki je učinkovita predvsem pri usvajanju prvih besed. Besedo ali frazo ptici čimvečkrat in čimbolj razločno ponavljamo toliko časa, dokler je ne izgovori še sama. Število ponovitev je odvisno od tega, koliko se vam samim da ponavljati in koliko časa ptica še pozorno posluša.

Potrudimo se, da bo izgovorjava jasna in da se ne bo preveč spreminjala. Dobro je, če ptico držite pred usti, ko govorite, tako da ve, da govorite prav njej. Priporoča se tudi, da je okrog čimmanj motečih dejavnikov (npr. glasba)  in da v prostoru ni drugih ljudi.

Pomembna je izgovorjava, ton, dramatizacija. To pritegne pozornost. Ptica, ki se uči, vas pozorno gleda in posluša, stoji vzravnano. Zenice se ji verjetno ožajo in širijo, kar pomeni, da je osredotočena na vas.

Pomagamo si lahko tudi s tehnologijo. Obstajajo posnetki za učenje papig, npr. tale  ali ta ali tile (v slovenščini jih ni), lahko pa jih preprosto naredimo tudi sami tako, da velikokrat ponovimo določeno besedo in posnetek predvajamo ptici. Za to obstajajo celo posebni pripomočki (tudi tu – vključuje ogledalo, ki ni priporočljiv pripomoček oz. igrača). Do neke mere so te metode uspešne, vendar pa se ptica tako kot človek lahko »izklopi«, če se nek dražljaj nenehno ponavlja, še posebej, če ne prihaja od žive osebe. Prednost te metode je v tem, da je izgovorjava na posnetku praviloma bolj čista, ne variira in s tem ne zmede ptice, kot ga lahko človek, slabost pa, da ni komunikacije in da se jih ptica hitro naveliča. 

Prve ameriške raziskave inteligence ptic, ki so temeljile na učenju s trakov, so bile neuspešne, ker ptice, ki so med raziskavo živele v socialni izolaciji, niso slišanega z ničemer povezovale. Podobno kažejo tudi novejše raziskave dr. Pepperbergove (gl. spodaj).

Če želimo uporabljati to metodo, je najboljša možnost tista, ko sami posnamemo besedo ali frazo, katero ptico trenutno učimo, in nastavimo tako, da se vključi do trikrat dnevno za ne več kot deset do petnajst minut v času, ko nas ni doma. Tako možnost imajo nekateri telefonski aparati.

Nekateri lastniki poročajo, da se jim je maščevalo, če so po prvi besedi preveč hiteli z novimi in sicer s tem, da je izgovorjava ptice ostala na »začetniški« ravni. Zato je bolje, da si vzamete čas in pilite izgovorjavo prve besede, kot da bi ga takoj učili naslednjo.

Če se bo pokazalo, da si ptica lahko zapomni daljše nize, jo poskusite naučiti vaš naslov in/ali priimek in/ali telefonsko številko.  V primeru, da se izgubi, ji bo to pomagalo, da se vrne k vam.

Tehniko asociacij in ponavljanja povežemo na ta način, da mu pokažemo predmet in večkrat ponovimo njegovo ime. Izberimo predmete, ki so majhni in raznobarvni in so mu tudi sicer zanimivi (je že kdaj pokazal zanimanje zanje). Nagrada za pravilno izgovorjeno besedo je vedno dani predmet, ne npr. posladek.

3. Učenje parov vprašanje – odgovor

Še enkrat si oglejmo naslednje: Einstein, Goliath (> Download).

Videti je, kot da gre za pogovor med ptico in človekom, vendar ni čisto tako. Ptica ne razume, kaj govori. Gre za neke vrste kontaktni klic, ki pomeni »Ti se oglasiš tako, jaz se oglasim nazaj tako«.

Nekatere bolj nadarjene ptice se nekaterih parov vprašanje – odgovor  naučijo ne da bi jih mi posebej učili. Na vprašanje: »Kaj delaš?« bo morda odgovorila: »Škodo!«, ker  je ta par že mnogokrat slišala. Taki »pogovori« nas zabavajo, vedeti pa moramo, da ne gre za resnično komunikacijo. Ptica ne razume pomena besede »škoda«.

Pri tej tehniki lahko dajemo za nagrado za pravilen odgovor majhne posladke (npr. koščke oreščka ali sončnična semena). Ta tehika je podobna treningu trikov (gl. spodaj), kjer je posladek za dobro opravljeno delo sprejemljiva spodbuda. Seveda ne pretiravamo, saj to ni zdravo. Če nima stalno v kletki prosa v klasju (»bar«) in ga ima rad, je to odlična nagrada. Primerni posladki so tudi: pokovka, razni kosmiči, bučnice, koščki sira, grozdi, koščki prepečenca, surovi ali kuhani makaroni ... odvisno, kaj ima rad.  Če jo bomo obenem učili tudi govorjenja v kontekstu, je bolje, da se omejimo na en posladek, ki ga bomo uporabljali samo za nagrado, npr. koščke nesoljenih pinjol.

Učenje bo potekalo hitreje, če ptica ni povsem sita, ko začnemo. Vendar pa nikoli ne smemo puščati lačne! Dober čas je pred večerjo ali kosilom ali pa kakšni dve uri po obroku.

Preden se lotimo učenja s to tehniko, mora ptica že znati nekaj besed.

B. M. Doane svetuje naslednji postopek:

Prvi del treninga se odvija na posebnem prostoru, kjer se ptica lahko v miru brez motenj nauči odgovora. Najprej jo naučimo odgovor.  Pokažemo posladek, nato razločno rečemo: »Škodo.« Ko poskusi ponoviti, jo pohvalimo in damo nagrado. Sprva damo nagrado za vsak poskus, kasneje vztrajamo pri boljši izgovorjavi.

Za drugi del treninga jo preselimo na njeno običajno mesto. Pokažemo ji posladek in uvedemo vprašanje, v našem primeru: »Kaj delaš?«. Če bomo imeli srečo, bo takoj odgovorila »Škodo«. Če ne, jo sprašujmo toliko časa, da pogrunta, kaj pričakujemo od nje. Ko ji uspe, jo pohvalimo in nagradimo. Bodimo pripravljeni na to, da te stvari lahko trajajo zelo dolgo.

Ne nagradimo je, če pove odgovor vnaprej, ne da bi čakala na vprašanje. (Zato je važno, da jo vmes preselimo na drugo mesto)

Treniramo par vprašanje – odgovor  še naprej toliko časa, da odgovor postane avtomatičen.

Tretji del treninga: odmikamo se zmeraj dlje od ptice. Zdaj ne vidi več nagrade. Ko sta prišla do točke, ko ptica pravilno odgovori ne glede na to, kje se nahajate, sta uspešno opravila nalogo.

Sčasoma poskusite omejiti nagrado na pohvalo, razen če je ptica takšne vrste, da ni zadovoljna s samo pohvalo in ne sodeluje, če ne dobi posladka.

Pare vprašanje – odgovor  načeloma lahko učimo tudi z imitacijo tehnike M/T metode (gl. spodaj).

4. Učenje komunikacije: tehnika M/T (model/tekmec)

Na tej tehniki, katere začetnika sta nemški etolog D. Todt in ameriški psiholog A. Bandura, temelji delo dr. Pepperbergove. Izkazala se je za izredno uspešno, posebej pri učenju novih besed in pri popravljanju izgovorjave.

Pri tehniki M/T gre za interakcijo med dvema človekoma in ptico. Človeka prikažeta ptici, kako se uporablja nov izraz. Pri tem uporabita predmet, za katerega je ptica že pokazala zanimanje. Človeka ponavadi sedita pred ptico drug nasproti drugemu, ptica pa na naslonjalu stola, na stojalu ali podobnem, tako da dobro vidi oba človeka. Opazuje, kako en človek nastopi v vlogi trenerja drugega človeka. Drugi človek je v vlogi modela za odgovore ptice in tekmeca za trenerjevo pozornost (M/T). Trener pokaže predmet in vpraša: »Kaj je to?«, »Kakšna barva?« »Kakšna oblika?«. M/T pravilno odgovori in dobi pohvalo in dani predmet kot nagrado.

M/T od časa do časa namerno odgovori nepravilno (napravi napako, podobno Alexovi – uporabi napačno besedo ali izgovori nerazločno). Sankcija za napačno besedo je beseda »Narobe«, predmet pa se za kratek čas umakne z vidika. Na ta način ptica opazuje efekte napake. Pri slabi izgovorjavi trener reče: »Bolj razločno«, »Popravi« ali kaj podobnega (odločimo se za eno varianto in se je dosledno držimo). M/T poskusi še enkrat, tokrat pravilno in dobi nagrado.

Alex  se prej ali slej vključi v dogajanje, saj želi tudi sam dobiti predmet. Njegovi prvi poskusi so pogosto nerazločni; model pokaže, kako naj se popravi.

Pomembno je, da se vlogi trenerja in M/T pogosto zamenjujeta in da se v pogovor vključi tudi Alex. S tem se nauči, da je komunikacija res »dvosmerna cesta« oz. da so stvari to, kar so, ne glede na okoliščine. Ptice, ki so bile vključene v projekte prejšnjih raziskovalcev, so sledile komunikaciji med dvema osebama, ki nista zamenjavala vlog. Zato so zmeraj komunicirale samo s trenerjem.

Pri tej tehniki ni potrebno, da ptica že govori kakšno besedo. Služi lahko kot uvajanje v jezik.

Ustrezna nagrada

Za pravilno besedo dobi ptica nagrado. Že na nekaj mestih smo poudarili, da mora nagrado za pravilno izgovorjeno besedo za nek predmet predstavljati prav ta predmet, ne pa nekaj drugega, npr. posladek (razen če ga učimo imena za posladek), saj bo v tem primeru besedo uporabljal kot prošnjo za posladek.

To omogoča, da vzpostavi asociacijo med predmetom samim in njegovim imenom.

Alex mora kot laboratorijski subjekt poimenovati mnoge reči, ki ga ne zanimajo, zato sme za nagrado po uspešno opravljeni nalogi prositi še za kaj drugega. Nikoli ne dobi npr. posladka ne da bi zanj pravilno prosil.

Raba v stavku

Ko se Alex nauči nove besede, njegovi trenerji utrjujejo rabo teh besed v okviru stavkov (poudarjeno), npr. »Izvoli banano. Kje imaš banano?« ali »Zdaj imaš zeleno jabolko. Dobro je zeleno jabolko. Bi še eno zeleno jabolko?« ipd. Na ta način spozna besedo v kontekstu v smislu, da jo pogosto sliši in ne kot samo ponavljanje ene besede, kar bi ga lahko začelo dolgočasiti. Podobno starši učijo govoriti svoje otroke.

Na ta način se Alex uči:

a)     rabe besede v kontekstu, 

b)     samega konteksta in

c)     uči se govora na višjem nivoju kot »pravilna beseda = nagrada«.

Beseda naj bo na koncu stavka in izgovorjena poudarjeno.

Učenje je učinkovito, če ptica posluša te stavke medtem ko se ali trener ali ona sama  ukvarja z danim predmetom, saj se na ta način utrjuje zveza med predmetom in poimenovanjem zanj.

»Referential mapping«

Nove besede, ki jih Alex proizvede spontano, lahko izgovori ne da bi vedel za njihov pomen. Ko se je naučil besede gray ('sivo'), je spontano izgovoril tudi grape ('grozd'). Študije kažejo, da se učenje govora pospeši, če ljudje in ptice doživijo odziv na to, kar so povedali, zato na Alexove besede trenerji reagirajo z ustreznim predmetom ali dejanjem kot da ve, kaj je povedal. S tem mu pokažemo, da beseda lahko nekaj pomeni in da lahko z njo vpliva na okolje in na dejanja ljudi, ki skrbijo zanj, to pa poveča željo po rabi govora. Trenerji spodbujajo razvoj jezika pri Alexu na ta način, da se obnašajo, kot da ve, kaj ta beseda pomeni. Alexu s tem sporočajo tudi to, da ni nagrajen le za pravilno izgovorjene nove besede, ampak tudi za samo dejanje ustvarjanja besed.

To tehniko imenuje dr. Pepperbergova »referential mapping«.

Tudi besedam, ki jih ptica proizvede spontano in v našem jeziku nič ne pomenijo, lahko damo pomen in se obnašamo, kot da npr.  pipi pomeni piškot. Enako počnemo starši pri učenju majhnih otrok, ki ne vedo zmeraj, da beseda, ki jo izgovarjajo, nekaj pomeni. Npr. otrok kaže v smeri kuhinje in govori p ... p ... Starši ugibajo: »Bi piškot? Izvoli, to je piškot. Je dober piškot? Piškot.« Ta pristop je koristen predvsem na samem začetku učenja govora.

Seveda s privatnimi poimenovanji za stvari ni dobro pretiravati, da ga bodo razumeli tudi drugi, npr. tisti, ki bodo zanj skrbeli, ko vas ne bo. Seznam posebnih besed s prevodom naj ptico spremlja k skrbnikom. 

Tehnika M/T v primerjavi z učenjem s posnetkov

Dr. Pepperbergova je v raziskavo pozneje vključila še dva mladiča sivega žakoja. Želela je vedeti, ali se ptica lahko uči jezika tudi drugače kot v neposrednem stiku s človekom. Študija je poleg treningov M/T obsegala še tri tehnike učenja:

a)   V prvem poskusu  so mladičema vrteli slušne posnetke Alexovih M/T treningov.

b)  Mladičema so raziskovalci kazali videoposnetke Alexovih M/T treningov. Videoposnetke sta gledala v družbi trenerja, ki pa je imel le to nalogo, da je usmerjal njuno pozornost na posnetek (»Lej, kaj ima Alex!«).

c)   V tretjem poskusu sta/bi za pravilno izgovorjeno besedo dobila ustrezno nagrado, pri čemer je ta nagrada prišla iz neke naprave in je ptici nista povezali z ljudmi.

Mladiča se nista ničesar naučila iz posnetkov Alexovih učnih ur v nobeni različici. Nekatere ptice v naravi oponašajo tudi glasove iz ozadja npr. šumenje slapu, vendar to ne velja za papige.

Pričakovali bi, da bi ju slušni posnetki spominjali na to, kar sta se sama naučila med M/T treningi in bi jih zato morali bolj pozorno poslušati, vendar se to ni zgodilo. Tudi na M/T treningih zaradi tega nista zaradi spremljanja posnetkov dosegla nič boljših rezultatov, kar pomeni, da nista poslušala.

Videoposnetke sta opazovala, nista pa ponovila nobene besede. To bi lahko pomenilo, da nista dojela, da se videno lahko prenese na njuno situacijo, ali pa, da jima je bilo (kot so študije pokazale tudi za otroke) videno bolj pomembno kot slišano. Da se ničesar nista naučila niti iz posnetkov tipa c) kaže, da je interakcija pomembnejša kot sama nagrada. Alexovi rezultati kažejo, da je zelo pomemben vizualni kontakt. Tudi študije otrok so pokazale, da se otrok ne nauči poimenovanja za predmet, če odrasel gleda stran od njega in predmeta, ko pove njegovo ime.

Študije otrok so pokazale, da se iz izobraževalnih oddaj (za daleč najboljšo velja Sezamova ulica) največ naučijo, če skupaj z njimi gleda tudi odrasel in jih opozarja na predmete (Lej drevesa.) , odgovarja na otrokova vprašanja (To je fantek z žogo.), ga popravlja (Ne, to je bil kužek.), sprašuje (Kaj je to? Kakšna igrača?) in poskrbi za dodatne informacije (otrok: »Balon«; mama: »Baloni. Trije baloni. En, dva, trije.«) .

(Mimogrede: triletniki se iz iste oddaje naučijo manj kot petletniki. To bi veljalo tudi za papige: ko imajo že nekaj podlage, se lažje učijo.)

 Ta študija dr. Pepperbergove je pokazala, da je bistvenega pomena za učenje komunikacija s človekom (v naravi pa, seveda, z drugimi pticami). 

Česa ga bomo učili?

Naša ptica ni »laboratorijski subjekt«. Pomagajmo ji, da se znajde v svetu –  naj nas usmerjajo njeni interesi. Naučimo jo, da bo prosila za stvari, ki jih želi. Tudi »ne« je zelo koristna beseda, če nam uspe.

Dobro razmislimo, česa želimo, da se nauči. Najhitreje se bo naučila imen za hrano.  Imejmo pa v mislih tudi to, da ptica izgubi interes za učenje, ko je sita.

Izbirajmo koncepte, ki so zanimivi za ptico. Material je pomembnejši od barve ali oblike.  Skrbno izberimo predmete, ki jih bomo uporabljali pri učenju. Med zanimive predmete za ptice sodijo  papir, usnje, les, blago, kovina (ne svinec ali cink, ki sta lahko strupena), plastika (otroški plastični ključi so dobri, ker so tudi različnih barv). Barvni ključi so lahko tudi kovinski. Pripravljenih moramo imeti več koščkov za nagrado (ne cela banana, seveda, ampak koščki banane).

Alex je hitro nehal sodelovati, če so ponavljali podobne naloge s podobnimi nagradami. Zato je dobro, da menjavamo tipe nalog, ki mu niso preveč zanimive.

Ne pozabimo na naslednje: Če še ne zna mnogo reči in mu postavljamo vprašanja (npr. za barve), je mnogo večja verjetnost, da bo odgovoril pravilno ne da bi razumel pomen, saj ima na voljo malo nepravilnih odgovorov.

Primer lekcije

(po B. M. Doane, str. 168)

Beti in Gregor si sedita naproti, papiga Polly pa na stojalu ali naslonjalu stola tako, da lahko opazuje oba in tudi predmet. Učila jo bosta besede za grozd. Lekcija poteka tako, kot da Beti uči Gregorja; čez nekaj časa vlogi zamenjata.

Vsakokratni učitelj ima naslednje naloge:

1. Uvede dani predmet.

2. Pokaže, kaj lahko s predmetom naredimo (hrano pojemo; npr. usnje lahko grizemo).

3. Komentira (npr. »Mmmm, dobro«).

4. Nagradi ptico s predmetom, ko ta poskusi spregovoriti besedo.

5. Ko ptica napreduje, jo nagradi šele, če je njena izgovorjava dovolj razločna.

Spomnimo se, da je za slovenščino bolje, če učimo imen predmetov v tožilniku (gl. zgoraj). Ptica bo, če se bo besede naučila, le-to verjetno največkrat uporabljala kot zahtevo.

Naše ptice ne učimo v znanstvene namene, zato bomo Kateri predmet (What object)  dr. Pepperbergove nadomestili s preprostim »Kaj je to?« ali »Kaj (i)mam (to)?«.

Na začetku se bomo najbrž počutili neumno, sploh če drugi človek ni prepričan v to, kar počneta. Uspeh lahko sledi šele čez nekaj tednov, zato ne smemo obupati, če se zdi, da ptica ni zainteresirana za to, kar počnemo.

B:        (kaže Gregorju grozdno jagodo) To je grozd, Gregor. Grozd. (Poje enega.) Mmm, grozd je dober! (Vzame nov grozd.) Grozd. (Gregor z zanimanjem opazuje grozd.)

B:        (Še naprej kaže grozd Gregorju.) Kaj je to, Gregor?

G:       (Zamomlja nekaj nerazločnega.)

B:       (zelo razločno) Grozd.

G:       Grop. Gro.

B:        Bravo, Gregor! Grozd. (Nagradi poskus, čeprav ni povsem uspel. Da en grozd Gregorju, ki ga poje.)

B:       Grozd  je dober. Bi še en grozd?

G:       Grop.

B:       Bolj razločno, Gregor. Bolj razločno. Grozd.

G:       Gros.

B:       Bravo, Gregor! Grozd. (Da mu še eno grozdno jagodo.)

Zdaj Beti in Gregor zamenjata vlogi in še enkrat ponovita pogovor.

Ko se ptica prvič vključi v pogovor in poskusi z novo besedo, je dosegla novo stopnjo v učenju: naučila se je ustrezne besede, predvsem pa je dojela nov proces, ki ga bomo uporabili vsakič, ko je bomo želeli česa naučiti. Odslej bo šlo lažje.

Ko se ptica vključi v pogovor, jo poslušamo in nagradimo za pravilno besedo oziroma popravimo, če je potrebno. Če pove kakšno drugo besedo, ki jo pozna, je za to ne smemo nagraditi. »Ne, Polly. Ne oreh. To je grozd. Grozd.«

Dr. Pepperbergova za hip umakne predmet z vidika, če odgovor ni pravilen, prav tako tudi pogled (s celim telesom se za trenutek obrne stran).

Lekcijo lahko začnemo s »Pridi sem«, kar bo ptico učilo rabe te fraze.

Učenje imen za predmete

To je relativno preprosta naloga. Ravnamo se po postopku, ki je opisan zgoraj. Pozorni moramo biti na sklone. Kot smo povedali, se zdi najbolj smiselno uporabljati tožilnik. Imenovalnik le odgovori na vprašanje »Kaj je to?«, mestem ko lahko tožilnik uporabljamo v stavkih, ki sledijo na višjem nivoju znanja jezika, če bo ptica napredovala tako daleč.

Tudi našim pogovorom bo laže sledila, če bo poznala tožilniško obliko besede (Kupila sem solato. To solato bom vrgla stran. Lej solato. Solato bomo dali Kokiju ... ).

Množini se izogibajmo: pet ključ, dva zelen krogec, tri banano ... Seveda se v vsakdanjem življenju ne bomo mogli držati tega, dobro pa je, če smo dosledni med treningi in takrat, ko govorimo samo s ptico.

Učenje imen za barve

Menijo, da je percepcija barv pri papigah bolj podobna človeški kot pri drugih pticah. Kljub temu upoštevajmo, da ptice vidijo barve nekoliko drugače kot mi (barvne meje so razporejene drugače), zato se nam bo morda kdaj zdelo, da se je zmotil, čeprav gre v resnici le za drugačno percepcijo.  Alex zamenjuje oranžno z rožnato ali rumeno in vijolično z modro ali rožnato. Nekaj pa je odvisno tudi od strukture materiala, iz katerega je predmet narejen.

Najprej razmislimo, v kakšni obliki naj bodo imena za barve, ki jih bo znal. Imenovalnik ženskega spola (Kakšna barva? Rdeča.) ni najboljša ideja (Lej rdečo pomarančo. Daj mi rdeč krogec. Kupila sem ti rdeč zvonček). (Glejte tudi razdelek o dreserskih tehnikah.)

Predlagam naslednjo obliko: »Kakšne barve?« »Rdeč.« (tožilnik moškega spola ednine). V pogovoru z njim bomo uporabljali to obliko tudi takrat, ko bi slovenščina zahtevala kaj drugega, npr. Lej rdeč pomarančo. Izvoli rdeč blago.

Pri pouku uporabljamo sete različnih predmetov v ustrezih barvah. To je pomembno, da ne začne povezovati barve samo z eno vrsto predmeta. Npr. če ima vedno lesene kocke, bo »rdeča« zanj pomenilo »rdeča lesena kocka« in je morda ne bo prepoznal kot barvo na rdečem gumbu. Dr. Pepperbergova meni, da zadoščata po dva seta različnih predmetov.

Primer treninga iz Pepperberg. Učenje barv (zelen lesen trikotik). Besedilo je v angleščini, da se s prevodom ne izgubijo informacije.

I:        (V vlogi trenerja.) Kim, what color?

Kim:   (V vlogi M/T.) Green three-corner wood.

I:        (Za hip umakne predmet z vidika in se s celim telesom obrne stran): No! Listen! I just want to know color. (Spet se obrne h K in pokaže predmet.) What COLOR?

K:       Green wood.

I:         (Izroči Kim predmet.) That's right. The color is GREEN; green wood.

K:        OK, Alex, now you tell me, what shape?

A:        No.

K:        OK, Irene, YOU tell me what shape.

I:         Three-corner wood.

K:        That's right, you listened! The shape is three-corner; it's THREE-CORNER wood. (Izroči predmet Irene.)

I:         Alex, here's your chance. What color?

A:        Wood.

I:         That's right, wood. What COLOR wood?

A:        Green wood.

I:          Good parrot! Here you go. (Izroči mu predmet.) The COLOR is GREEN.

Učenje števnikov

Papige, ki znajo šteti (npr. amazonka Spatz; gl. zgoraj), pogosto štejejo tako, da naštevajo števnike po vrsti en-dva-tri-štiri...  in se pri ustreznem ustavijo.

Učenje Alexa: za vsako kvantiteto so uporabljali po dva seta različnih predmetov (dva ključa ali dve palički; pet kosov papirja ali lesa), da Alex številke ne bi začel povezovati s konkretnim setom. Teh dveh setov so se dosledno držali, da ga ne bi zmedli z uvajanjem novih predmetov.

Alex je pri učenju štetja zelo hitro izgubil zanimanje in se začel ukvarjati z drugimi stvarmi. Zato so v učenje štetja vpletli tudi učenje poimenovanj za nove predmete in barve. Število šest so vpeljali šele dve leti in pol po tem, ko je znal število pet.

Za učenje v slovenščini velja isto kot pri pridevnikih: najbolje bo, če se držimo tožilnika moškega spola: en (ne ena), dva (ne dve). Teh oblik se moramo dosledno držati (en jagodo).

Učenje zahteve

Angleški want bomo nadomestili npr. z daj mi  ali  'mela bi  ali, najboljše, prosim.

Tu se pokaže, zakaj je bolje učiti besede v tožilniku.

A:        Cork.

Mary:Well, I have a cork. Do you WANT cork?

A:        Cork.

I:         I WANT cork.

M:       (Obrne se k Irene in ji izroči predmet.) Here's the cork.

I:         (Nekaj časa se igra s predmetom, nato se začne igrati s papirjem.)

M:       WANT paper.

I:         (Izroči Mary papir.) OK, you can have the paper.

A:        Cork.

M:       Cork.

I:         (pokaže predmet in pogleduje tako Mary kot Alexa.) I have a cork ... Do you WANT cork?

M:       WANT cork.

I:         (Izroči predmet Mary.) Yes, you WANT cork.

Različica tega je situacija, ko predmeta ne vidimo, dokler ga M/T ne zahteva. Tako pokažemo, da se lahko prošnja nanaša tudi na nekaj, kar želimo, a tega trenutno ne vidimo. Sčasoma bo ptica začela povezovati besedo »Prosim« z objektom in razumela, da to dvoje skupaj omogoči, da dobi željeno stvar.

V slovenščini bomo morali uvesti posebno vprašanje, npr. »Kaj bi rad?«. To ne bi smelo biti velika ovira v učenju besede prosim, saj je M/T model za odgovor ptice.

»Ne.«

»Ne« je izjemno koristna beseda. S tem vam ptica sporoči, če ji kaj ni všeč namesto da bi npr. kljunila ali vreščala. Nauči se je lahko med M/T treningi, ko jo uporablja trener za nepravilne odgovore.

Primer pogovora s trenerjem, ko Alex ni želel sodelovati:

T:       Alex, what's this? 

A:       No!

T:       Yes, what is this?

A:       Four-corner wood (nerazločno).

T:       Four, say better .

A:       No.

T:       Yes!

A:       Three. ..paper.

T:       Alex, "four", say "four".

A:       No!

T:       Come on!

A:       No!

T:       Alex!

A:       Paper .

T:       Alex, what's this? Come on.

A:       No.

T:       You can do it, come on!

A:       No!

T:       Yes!

A:       Paper.

T:       What is this?

A:       Four-corner ...paper .

T:       No! Four-corner what?

A:       Three (four? - nerazločno) wood.

T:       Right, four what wood?

A:       Key.. ..No!

T:       Yes, what's this?

A:       No!

T:       (smeh)

Dreserske tehnike

Treniranja ptic za izvedbo preprostih ali bolj zapletenih trikov smo se dotaknili že v razdelku o učenju parov vprašanje-odgovor. Pri teh tehnikah (razen pri pravkar omenjeni) se ptice ne učijo govoriti, vendar jih kljub temu lahko uporabimo v kontekstu učenja govora. Vse tehnike, ki ojačajo vez med človekom in ptico so dobrodošle kot podlaga za govorno komunikacijo oz. njena obogatitev, tako tudi učenje trikov, še posebej tistih, ki vključujejo razumevanje imen za barve, števila ali oblike.

Če bomo ptico učili več stvari in pri tem uporabljali več tehnik, to pomeni večje število kombinacij besed, ki jih mora razumeti. Glejmo, da bomo navodila prilagodili tako, da bodo besede, ki se pojavljajo v več kontekstih (imena za predmete, barve, števniki) VEDNO enaki. Če smo ga npr. učili barv v imenovalniku ženskega spola, tako kot bi učili otroka, ne moremo zdaj uvesti še tožilnika ženskega in moškega spola, pa še kakšnega drugega sklona. Za zdaj ni bilo narejenih še nobenih raziskav v zvezi s pregibanjem besed v slovanskih jezikih in sposobnostjo ptic, da to razumejo.  Domnevamo lahko, da je za ptico izjemno težko dojeti, da gre v naslednjih primerih za isto besedo:

a)     Kakšna barva? Rumena.

b)     Daj mi eno rumeno ploščico.

c)      Premakni en rumen prstan.

d)     Premakni pet rumenih prstanov.

V angleščini, kjer je yellow zmeraj yellow, se ne srečujejo s temi težavami, mi pa moramo prilagoditi tako učenje imen za barve v M/T tehniki kot navodila pri dresiranju tako, da se te besede ne bodo razlikovale med seboj. Tožilnik moškega spola se zdi najbolj uporaben v vseh primerih.

a)     Kakšne barve? Rumen. (tožilnik moškega spola ednine)

b)     Daj mi en rumen krogec. (To je tudi lažje izgovorljivo kot ploščica).

c)      Premakni en rumen prstan.

d)     Premakni pet rumen prstan.

Škatle

Pred ptico postavimo eno od škatel, recimo rdečo, in spravimo vanjo posladek (tako da vidi). Nato damo navodilo: »Dotakni se rdeče.« (To navodilo bomo morali prilagoditi papagajski slovenščini tako, da ne bo nepotrebnega uvajanja rodilnika in ženskega spola, npr. »Kljuni rdeč.«) Besedo za barvo izgovorimo poudarjeno. Ko se ptica skljunom dotakne škatle, jo odpremo in ji damo posladek.

Postopek ponavljamo še z drugimi barvami, s po eno naenkrat.

V nadaljevaju pokažemo ptici dve škatli. V eno od obeh smo dali posladek (tako, da ptica ni videla). Denimo, da je posladek v rdeči škatli. Ptici damo navodilo:  »Dotakni se rdeč.« Če je potrebno, večkrat ponovimo. Ko se dotakne prave škatle, jo odpremo in damo ptici posladek. Posladek nato prestavimo v škatlo druge barve.

Abakus

http://www.naturechest.com/cdstapesvideos.html

Abakus je pripomoček za učenje imen za števila in za barve. Postopek učenja naj bi potekal takole:

Imamo dve skupini ploščic, tiste na mizi in tiste na abakusu. Ene in druge so v štirih barvah, tu v rumeni, rdeči, modri in zeleni.

Začnemo z eno skupino ploščic, recimo z rumenimi. Na mizi imamo samo rdeče ploščice. Začnemo s številom ena. Število ena izgovarjamo razločno in poudarjeno, navodila naj bodo dosledno enaka, da ptice ne zmedemo.

Na mizo položimo eno rdečo ploščico. Izrečemo navodilo: »Daj en rdeč krogec«.

Z desno roko dvigemo ploščico in jo položimo v svojo levo dlan. Ptico nagradimo s posladkom. Zdaj damo ptici isto navodilo:  »Daj en rdeč krogec«.  Levo dlan iztegnemo k ptici. Ko izpolni navodilo, jo nagradimo.

Zdaj nadaljujemo z navodilom:  »Premakni en rdeč krogec«. Sami premaknemo eno ploščico na abakusu tako, da nas ptica opazuje. Ptici damo posladek. Nato isto navodilo ponovimo ptici. Ponavljamo postopek, dokler ne izpolni navodila.

Nadaljujemo z vsemi barvami.

V nadaljevanju preidemo na število dve, spet najprej z eno barvo, nato postopno dodajamo druge barve. Nato izmenično vadimo število ena in dva. Kasneje uvedemo višja števila.

Stolpci

http://petstockroom.com/get_item_25489.htm

Začnemo z enim stolpcem, npr. z rumenim. Pred ptico si damo navodilo: »Daj noter rumen krogec«. Izpolnimo nalogo in damo ptici posladek. Nato izročimo rumeno ploščico ptici in ji damo navodilo:  »Daj noter rumen krogec«. Če ne izpolni naloge, začnemo še enkrat od začetka. Če uspe, jo nagradimo s posladkom. Naloga je izpolnjena, ko je stolpec poln.

Odstranimo rumen stolpec in ga zamenjamo z drugo barvo. Ponovimo postopek z novo barvo.

Nadaljujemo z obema barvama. Damo navodilo: »Daj noter rumen krogec«. Če se zmoti, ne komentiramo. Ploščico vzamemo iz napačnega stolpca in ponovimo navodilo.

Odmaknemo oba stolpca in uvedemo novo barvo.  Ko jo obvlada, nadaljujemo s četrto barvo. Potem ga učimo izbire med tretjo in četrto barvo.

Ko zna tudi to, damo na podstavek vse štiri stolpce. Najprej mu sami pokažemo, kaj želimo. Damo si navodilo, npr. »Daj noter moder krogec«, in ga izpolnimo. Ptici damo posladek. Nato damo ptici modro ploščico in enako navodilo. Če ga izpolni, mu damo posladek.

V nadaljevanju se po tej metodi lahko lotimo tudi učenja barv.

Povezave:
Nekaj več o treniranju papig:
Clicking with Birds.
Feathered Phonics.

Nekaj spletnih trgovin s pripomočki za treniranje ptic. Marsikaj od tega lahko naredimo sami ali kupimo v trgovinah z igračami ali šolskimi potrebščinami (npr. ploščice za matematiko za prvi razred):

Angelbird.
Birdialog.com.
Chirp n Squawk.
Nature Chest Bird Shop.
PetStockRoom.
The Birdie Boutique.

Odpravljanje nezaželjenih besed

Nekatere ptice se naučijo besed ali drugih zvokov, ki nam grejo res na živce. Neka ptica, ki je živela v pisarni, se je denimo naučila oponašati zvok tiskalnika prve generacije (se še spomnite  tistega zoprnega piskanja?).

V takih primerih se sevetuje, da poskusite kaj od naslednjega:

1. Ignorirajte ga. Ptica včasih uporablja zoprne zvoke ali besede kot kontaktni klic, ker iz izkušenj ve, da bo s tem pritegnila vašo pozornost.

2. Obrnite se stran in pojdite iz sobe.

3. Dajte ga v kletko in pojdite stran. Pomembno je, da reagirate še isto sekundo, ko je izgovoril zoprno besedo, sicer ne poveže kazni in dejanja, ki jo je povzročilo. To velja za vsa dejanja, ki jih želite sankcionirati, npr. kljuvanje, vreščanje, glodanje nečesa, kar se ne sme.

4. Za 5-10 minut pokrijte kletko takoj, ko izgovori prepovedano besedo.

5. Če ne mara vode, ga poškropite z njo. (Ta metoda je sporna. Bolje je, če mara vodo.) 

Dobra ideja se zdi ta, da neprijetno besedo popravimo v podobno besedo. Npr. namesto Maša, kot je bilo ime prejšnji punci, ga naučite naša ali morda flaša ali kaj podobnega. To lahko dosežemo s tehniko M/T: model izgovarja staro besedo, trener ga popravlja v novo.  Ko model pravilno izgovori novo besedo, ga trener pohvali.

Kako spodbudimo h govoru odraslo ptico

1. Najprej dobro prisluhnite. Niso redki primeri, ko lastnik misli, da njegova ptica ne govori, ta pa v resnici ponavlja nekaj besed in fraz, le da so te izjemno nerazločne. Prisluhnite intonaciji vsega, kar ni žvižganje. Najprej se nauči intonacije, šele nato jo (ali pa tudi ne) dopolni z ustrezno izgovorjenimi glasovi našega jezika.

2. Nekatere ptice ne govorijo ali ne govorijo veliko, ker tehnike učenja, ki so jih uporabljali njegovi učitelji, zanje niso bile ustrezne. Preberite si poglavje o tehnikah učenja govora.

3. Morda bo pri učenju bolj uspešen kakšen drug družinski član. Ptice imajo – tako kot ljudje – svoje simpatije in antipatije.

4. Včasih pomaga sprememba okolja. Če se ptica dobro počuti v novi družini, se bo morda želela vključiti v pogovor.

5. Obstaja možnost, da vaši ptici berete želje iz oči in zato nima motivacije, da bi za kaj prosila.

6. Morda se nima za dovolj pomembnega člana jate, da bi govorila. Po mnenju behavioristov je pomembno, na kakšni višini se ptica ponavadi nahaja, ko komunicira z vami – je nad višino vaših oči ali pod njo? Ponavadi se priporoča, naj bo stojalo ali vrh kletke, kjer preživi veliko časa, pod višino vaših oči; nekje v višini vaših prsi. Ptice, ki nas gledajo od zgoraj, lahko postanejo agresivne. Če pa  sumite, da ne govori, ker je plašna, jo postavite više.

7. Bolje se počuti tudi, če lahko leti (če režete peruti, pustite peresa daljša kot ponavadi) .

8. V nekaterih primerih pomaga stik z drugo ptico iste vrste, ki dobro govori.

9. Več možnosti, da bo govorila: če je več ljudi v gospodinjstvu in jih opazuje, kako se pogovarjajo med seboj. Če ste sami, bo pomagalo, če boste imeli več obiskov, če se da. Nič ne bo narobe, če ga vzamete s seboj na izlet ali obisk, če ljudje tam marajo živali.

10. Pogosto se pojavlja nasvet, naj govorjenje spodbudimo s tem, da ptici »za družbo« damo v kletko ogledalo. Takšna ogledalca lahko kupimo v vsaki trgovini za male živali. Vendar pa je stvar zelo problematična. Nekatere ptice se, kot kaže, zavedajo, da je v ogledalu le podoba njih samih. To so tiste, ki se za ogledalo ne zanimajo pretirano in ga zato lahko imajo. Druge pa vidijo v ogledalu par in preživijo cele dneve ob njem, ga poskušajo hraniti (na ogledalo mažejo hrano iz svojega kljuna), čebljajo z njim in ga poskušajo zaščititi pred človekom. Take papige lahko postanejo agresivne, pa tudi apatične, se pravi bržkone depresivne. Zato je bolje, da jim ne dajemo ogledal. V nobenem primeru pa ni jasno, kako naj bi virtualni prijatelj spodbudil pogovarjanje s človekom.

11. Nekatere ptice ne bodo govorile ne glede na karkoli. Če ptica ne govori, jo lahko učimo  žvižgati. Marsikatera papiga, ki ne govori, zna mnogo različnih melodij. Po tem so znane predvsem nimfe.

Včasih se izkaže, da je rešitev čisto preprosta. Na Forumu o papigah je “pepo45�? napisala:

»Po zelo dolgem času se vam spet javljam in sicer iz razloga da vam sporočim veselo novico. Pred nekaj meseci sem vas "strokovnjake" spraševala glede govorjenja SIVEGA JAKOJA. Takole bom povedala po tehtnem premisleku sem po svoji presoji kletko s našim Želkotom prestavila na drugo mesto in sicer iz razloga ker smo v prostoru kjer je bil prej imeli kar dosti obiskov vsi so nekaj drezali vanj kar je mene osebno to zelo motilo saj sem opazila da se boji neznanih ljudi poleg tega pa se je tu tudi kadilo tako da sem vedela da mu to ni všeč. /.../ Naš lepotec je že po dveh treh dneh pokazal zadovoljstvo na novi lokaciji in sedaj že tako čeblja ne,ne, govori razločne besede da se že skoraj ne moremo normalno pogovarjati saj nas vse preglasi npr. kje pa siiiii - lep pozdrav - saši - želko baraba - kje si bil - kaj pa je - priden priden - lepi si jaa - lejdi (to je naša buldica) - vode vode - dober dan in še in še bi lahko naštevala.Kar se glasbe tiče da ne govorim včasih sploh ne vem kdo žvižga ali mož ali on ....noro res noro.In naj vam še na koncu povem da sem tega našega JAKOJA želela prodati in sem imela zanj že tudi kupca pa je potem mož rekel da tega ne bova storila ker bi potem Želko preveč trpel.Jaz sem bila nad njim zelo razočarana in vem da je on to opazil ker še vedno stežka dovoli da bi ga pobožala in se crkljala - zato tudi ne drezam vanj saj si je izbral svojega gospodarja ki pa lahko z njim dela kar hoče (mojega moža).«

Povezave:
Babies, Birds Learn to Talk in Same Way.  
Primer učenja zelenokrile are.
Teaching your Bird to Talk.
Teaching Your Parrot To Talk.
Tips On Teaching Your Budgie To Talk.
Wassup.

LiteraturA 

V  nadaljnje branje priporočam naslednje knjige, ki so služile kot osnova za ta članek 

Athan, M. S.: Guide to a well-behaved parrot.2 New York: Barron's Educational Series, 1999.

Doane, B. M.: Parrot  Training : A Guide to Taming and Gentling Your Avian Companion. New York: Howell Boook House, 2001.

Golob, Z.: Papige : Bitja svojevrstnih potreb in radosti. Ljubljana: ČZP Kmečki glas, 1994.

Grindol, D. in Roudybush, T.: Teaching Your Bird to Talk. Hoboken: Howell Book House, 2004.

Karocka, J.: Nimfy. O nimfach prawie wszystko i o innych papugach co nieco. Halinów:  Zagroda, 2005.

Pepperberg, I. M.: The Alex Studies. Cognitive and Communicative Abilities of Grey Parrots. Harvard: Harvard University Press, 2002.

Slovenske strani na spletu:
»The World of Birds«. Belehar.com
»Exotic Animals«. Vse o malih živalih.
Papige.

Uporabne tuje strani:
Bird Health. Še en dober pregled bolj in manj popularnih vrst papig.
Birdmart.com. Pregled popularnih vrst papig.  
BirdTalk.  Stran revije BirdTalk Magazine.
Handbook of the Birds of the World: The Internet Bird Collection.  (> Psittaciformes)
Omne-vivum. Enciklopedija papig (taksonomija).
Papegaai.org. Enciklopedija papig. (> Encyclopedie).
Parrotchronicles.com. Pregled popularnih vrst papig in mnenja lastnikov.
Parrots are Perfect Pets. Pregled nekaterih vrst, med njimi tudi bolj redkih, npr. majerjeva papiga, brkata papiga ( > Articles).
The Parrot House.  Splošna stran o papigah; članki nekaterih znanih strokovnjakov.
The Parrot Society UK.  Dobri članki, tudi obširni opisi manj znanih vrst papig.
Winged wisdom. Odlična stran z mnogo članki.

Forumi:
Slovenski: »Parrot-Forum«. 
Forum revije Moj pes – tudi o pticah.
Hrvaški: Svijet ljubimaca.
Ruski: Superpopugai.
Forum revije BirdTalk.
Papageientreff.
Všetko okolo papagajov. Slovaški forum.
Papugi. Forum dyskusyjne. Odličen poljski forum.

Video, DVD, specializirane spletne knjigarne:
(Opomba: 1. Video in DVD izdelke poznam s spleta in jih sama nisem še videla. 2. Ameriški in angleški video in dvd nosilci niso nujno kompatibilni z našimi.)
Training Your Parrot the Alex Way.
http://www.avianpublications.com/booksvideos.htm
http://www.birdalog.com/index.cfm/S/30/N/126/Training_the_Companion_Parrot.htm
http://www.birdtraining.com/products.htm
http://www.featheredphonics.com/
http://www.naturalencounters.com/videos.html
http://www.parrothouse.com/azvideo/video.htm
http://www.parrottricktraining.com/vidsynop.htm
http://www.theproductionguys.com/parrots.htm

Prispevek sestavila in napisala Simona Klemenčič